Veste, gospod glavar, svoj dolg?

»Ah, Slowenien! Če sem doma, rada skočim čez mejo tja do Kranjske Gore,« mi je zadnjič dejala nemško govoreča Korošica, ki sicer dela in živi na Dunaju. Daleč, daleč so že časi, ko so Slovenci in drugi Jugoslovani v Celovcu in Trstu nakupovali vse od kave do toaletnega papirja; danes Korošci (in Tržačani) raje sami skočijo čez mejo po bencin, cigarete in po drugih nakupih ter se zraven morda ustavijo še v kateri od dobrih slovenskih gostiln - in nikomur več ni treba niti kazati potnega lista. Območje med Alpami in Jadranom se je z nastankom in razvojem samostojne, demokratične, vse razvitejše in tudi samozavestne Slovenije, članice EU, dodobra spremenilo in ima velike možnosti, da se skupaj razvije še bolj.

Koroški deželni glavar Gerhard Dörfler, v četrtek na obisku v Ljubljani in na Bledu, tudi sam vidi nekatere nove možnosti. Z veliko energije se zavzema, da bi bilo svetovno prvenstvo v alpskem smučanju leta 2017 v Kranjski Gori, Trbižu in Bad Kleinkirchheimu. S kandidaturo ne bi smelo biti težav, če bodo uspeli, bodo veliko pridobili vsi, tudi Kranjska Gora, ki bo lahko v tem primeru še izboljšala svojo smučarsko in turistično ponudbo. Tesnejše obmejno sodelovanje bi tudi prineslo veliko koristi vsem, ne le športnih, ampak tudi gospodarskih, kulturnih, čisto vsakdanjih, zato je zamisel več kot vredna, da jo podpre tudi Slovenija.

 

Gospod Dörfler pa bi moral prej poravnati nekaj starih dolgov, povezanih s slovensko manjšino na Koroškem in njenim poniževanjem. Kot deželni minister za promet je leta 2006 skupaj s tedanjim deželnim glavarjem Jörgom Haiderjem premikal krajevne napise, da bi se izognil odredbam ustavnega sodišča Avstrije o njihovi dvojezičnosti. Čas je, da slovenska manjšina dobi vse v ustavi zapisane pravice, kakor se za Evropo in dobre sosedske odnose tudi spodobi.

 

Slovenska manjšina na Koroškem ni nikakršna nevarnost, nasprotno, potrebuje vso pomoč, da bo sploh preživela. Tu mora pomembno vlogo odigrati Slovenija ter pripadnike manjšine, pa čeprav so med seboj sprti, podpreti povsod, kjer je le mogoče in še več, marsikje pa Slovenija ne more pomagati. Za vidno dvojezičnost, ki bi tako zelo obogatila in evropeizirala Koroško, lahko poskrbijo le v Celovcu in na Dunaju.

 

Glavar Dörfler zdaj dobiva edinstveno priložnost, da konča neslavno dediščino svojih predhodnikov vse do svetle izjeme Hansa Sime, ki je žal res bil petelin, ki je prehitro zapel. A časi se spreminjajo, in to hitro, kult Jörga Haiderja, ki je tako brezsramno izkoriščal slovensko vprašanje za krepitev svoje oblasti, se zaradi spoznanja, da je bil tudi on samo človek in še kako krvav pod kožo, topi. Tudi brigadni general koroškega vojaškega poveljstva Gunther Spath je ostro napadel »izjave, zaznamovane z nestrpnostjo in napadi, zazrte v preteklost, in ne v prihodnost«, predsednika koroških brambovcev Fritza Schretterja, ki je desetega oktobra napadal slovensko narodno skupnost in Slovenijo.

 

Bo Gerhard Dörfler, nekdanji poslovnež, še naprej botroval zastarelemu nacionalizmu nekaterih svojih političnih sopotnikov in sredi sedanjih finančnih in gospodarskih težav Koroške tudi zase gradil neslavno dediščino zastoja? Ali pa bo zmogel pogum Koroško postaviti na nove temelje iskrene podpore svoje manjšine in sodelovanja s slovensko sosedo brez skritih kart pod mizo? Skupno smučarsko prvenstvo, ki mu je kot nekdanjemu aktivnemu športniku še posebno pri srcu, bi lahko bilo le prvi rezultat nove politike. Če je ne bo zmogel, pa si v hitro spreminjajočem se svetu svetovnega prvenstva morda sploh ne bo ogledoval kot deželni glavar.

 

Iz petkove tiskane izdaje Dela