Tiskane izdaje
Zgornja Savinjska dolina je pogosto tarča naravnih katastrof. Poplave, plazovi in neurja so tam pogosti pojavi, zato si to gospodarsko šibko območje nikoli ni opomoglo brez izdatne pomoči. A prizadeti prebivalci se radi spomnijo, da je pomoč ponavadi prišla le na začetku, ko so še bili deležni javne pozornosti, potem so nanje v glavnem vsi pozabili. Najdejo se tudi takšni, ki prejemnikom pomoči zamerijo neracionalno porabo (nepovratnih) sredstev, nad katerimi zlasti po ujmi leta 1990 očitno nihče ni bdel, zato je nekaj preračunljivih kmetov denar namesto za obnovo poškodovanih objektov in mehanizacije rajši porabilo za nakup terenskih avtomobilov, preden bi vse skupaj pogoltnila takrat ponovno prebujajoča se inflacija.
Na velikem območju Zgornje Savinjske doline, ki meri skoraj 510 kvadratnih kilometrov, v sedmih občinah živi malo manj kot 17.000 prebivalcev. Veliko jih je v ruralnem okolju, precej tudi na visokoležečih kmetijah. Tod pridelano mleko in meso sta med najbolj kakovostnimi. Kakšnih 70 odstotkov doline pa prekrivajo gozdovi. Večinoma so že prešli v cerkveno last; in ravno iz tega dejstva v ujmi prizadeti kmetje črpajo optimizem - čeravno je neurje bolj klestilo po gozdnatih površinah, ki so v lasti posameznih kmetij, kakor po cerkvenih. Če bo država pomagala Cerkvi, bo tudi nam, upajo. Ker je minister za notranje zadeve Dragutin Mate, opirajoč se na zagotovila kmetijskega ministra Iztoka Jarca, pohitel z obljubo, da bo vlada vsekakor poiskala možnost, da bi prizadetim finančno pomagala iz najhujše stiske, gornjegrajski in ljubenski kmetje ne objokujejo svoje usode, temveč pričakujejo zgolj konkretna dejanja.
Čeravno ne razumejo povsem, zakaj si je njihovo prizadeto območje najprej prišel ogledat notranji minister (v spremstvu poslanca Jakoba Presečnika, ki izhaja iz teh krajev, se je bržčas lahko seznanil s pomembnimi podrobnostmi), v tem vendarle vidijo bežen namig, da obljubljena pomoč pri sanaciji le ne bi smela biti dvomljiva. Ne bi smeli prezreti, da pravšnja in pravočasna vladna pomoč hkrati rešuje problem poseljenosti podeželja - s kančkom upanja za prihodnost, ki so jo podrta drevesa v nekaj nedeljskih minutah očrnila. Uničen gozd je za kmeta veliko hujša nesreča, kot je za podjetnika banka v stečaju. Zadnji lahko svoje posle (ob določeni izgubi) prenese k drugi banki in si z nekaj iznajdljivosti opomore, skrben kmet pa v rastočem gozdu vidi prihodnjo socialno varnost svojih sinov in hčera. Pozna vsako drevo, natanko ve, kolikšen bo prirast, če vse kmetijske dejavnosti usahnejo, bo z gozdom še lahko preživel.
Kako bo s cenitvijo in povračilom škode? Številke se bodo najbrž zelo razlikovale, tako kot se na dan spreminja tudi cena lesa na surovinskih borzah in trgih. Komisije na terenih imajo dober teden časa za zbiranje podatkov, to bi lahko povzročilo naglico in nekaj površnosti, na kar se bodo zavarovalnice in država pozneje gotovo sklicevale. Zakaj je val opustošenja tako močno udaril ravno po Gornjem Gradu in Ljubnem, ki ležita na sredini Zgornje Savinjske doline, bodo še dolgo ugotavljali meteorologi. Verjetno jih bodo zanimale tudi morebitne povezave med neurjem in poplavami Drete na eni strani in izjemnimi klimatskimi razmerami Gornjega Grada na drugi strani.
Iz tiskane izdaje.
