Tiskane izdaje
France Bučar je dejal, da gre proces v svetu in družbi nasploh v smeri individualizacije. Za današnji razvoj je značilna emancipacija, pa če govorimo o emancipaciji žensk, belega človeka, tega in onega, skratka vse se hoče emancipirati. Dejansko pa se poskuša človek izogniti pritisku socialnega okolja, je dodal France Bučar. Ta proces, ki je v naši dobi prestopil meje razumnosti, je gotovo pozitiven, saj čim bolj se človek osamosvaja, toliko bolj lahko uveljavlja svojo človečnost, zato mislim je dodal Bučar, da je to pozitiven proces, dokler ostane v mejah tistega, kar je tudi karakteristika posameznika, in sicer da je posameznik tudi del lastnega okolja, ki mu narekuje vedenje, v veliki meri način mišljenja, kar ga veže tudi na domovino. V modernem času se srečujemo z dvema tendencama, ki sta del človeške narave, a se deloma izključujeta. Razumljivo, da z ljudmi, ki ne verjamejo v nobeno stvar, ki ne priznavajo nobene absolutne resnice, nobene vere, ideologije, mitologije, nacionalnosti, ni mogoče ustvariti kakršnekoli družbene integracije. Za tovrtsno miselnost je narodnost ali nacionalnost ovira, saj te sociološko veže na neki prostor, današnji emancipirani človek pa hoče biti svetovljan, ki mu je narodna zavest dokaz provincialnosti ali zaplankanosti, ki se ni sposoben vživljati v današnje okolje.
Spomenka Hribar je dejala, da je domoljubja toliko manj, kolikor se ljudje slabše počutijo v svojem okolju, in paradoksalno toliko več, kolikor bolj so ljudje eksistencialno ogroženi. Izhajajoč iz Edvarda Kocbeka je dejala, da lahko že iz jezika in na njem temelječi kulturi izvajamo domoljubje. "Materni jezik je tisti, ki ti odpre vrata skozi katera gledaš svet." Ker je jezik lasten vsakemu narodu, je bistvo naroda, kar je univerzalno. Tovrstno videnje je pomembno, saj iz tega izhaja spoštovanje tudi do drugega naroda kot nosilca kulture iz svojega jezika. Dejala je še, da se danes zaradi občutkov ogroženosti znova razraščajo nacionalizmi, saj hipoteke iz zgodovine niso rešene; neofašizem v Italiji, ki ga občutijo predvsem Primorci izhaja iz tega, da Italija ni nikoli opravila s fašizmom. Podobno je v Avstriji. To so stare hipoteke, nastajajo pa novi vzroki za vznikanje izključevalnih ideologij, ki ranijo ljudi in ogrožajo počutje, ne le znotraj posameznih narodov ali med sosednjimi narodi, ampak v svetu kot takem, ker ne vemo, kam se bo to obrnilo, je dejala in dodala, da je domoljubje občutljiva tkanina, pri kateri je preveliko poudarjanje slabše, kot nikakrkšno. Pazila bi pri poskušanju prisilne vcepitve domoljubja v glave mladih duš. "Če se spomnim lastne izkušnje, nismo bili vzgojeni v pretiranem poudarjanju domoljubja ali posebnosti narodov, verjetno zaradi strahu pred nacionalizmom. To ni bilo tako slabo, saj smo dobili dovolj iz jezika in leposlovja, da smo bili sposobni iz domoljubja zahtevati pravico do lastne države, ko je bila ogrožena slovenska samobitnost," je sklenila Spomenka Hribar.
V videoprispevku še izjave pesnika Toneta Pavčka, predsednika Zveze borcev NOB Janeza Stanovnika, ekonomista Jožeta Mencingerja, zgodovinarja Janka Prunka in poslanca Slovenske nacionalne stranke Bogdana Baroviča.
