Tiskane izdaje
Samo nekaj steklenic tega skoraj stoletnega vina je še v kleti. In edino tega za zdaj še ni mogoče kupiti. Že tretje najstarejše v kleti in torej tudi v Sloveniji, zeleni silvanec iz leta 1921, je naprodaj v vinski trgovini po 54.780 evrov za buteljko. Za šipon iz leta 1927 je treba odšteti 34.980 evrov, visoke cene pa se prelomijo med letnikoma 1949 in 1950: buteljka iz prvega leta je še po 7920, naslednjega pa le še po 541 evrov.
Odkar je vinska klet v lasti Perutnine Ptuj, ki jo je dobila s pripojitvijo dotedanjega Kmetijskega kombinata Ptuj, ni več mogoče natančno izvedeti, koliko arhivskih steklenic posameznega letnika ali sorte še imajo. V vinski trgovini pa pravijo, da kupci arhivskih vin sploh niso tako redki. Za okroglo obletnico je steklenica rojstnega letnika izjemno darilo. Primerna je tudi za protokolarno obdarovanje.
Vrednosti, o katerih
Večina vinskih arhivov je z lastninjenjem matičnih podjetij dobila zasebne lastnike. Ti so s tem dobili v last vrednosti, o katerih se jim še sanjalo ni, kaj šele, da bi zanje odšteli primerno plačilo. »Razprodali so arhive. To je bila pred leti napačna politika, da nismo obdržali sistema, ki jih je poprej varoval,« pravi direktor Kmetijsko-gozdarskega zavoda Ptuj, vinogradnik in kletar Andrej Rebernišek.
Ptujska vinska klet je tako na primer prišla v perutninarsko podjetje, jasno pa je, da v takem sistemu nima kaj iskati. Dosedanjega odličnega enologa, ki je zaslužen za ogromno vinskih medalj na svetovnih vinskih sejmih, so pravkar odslovili, njegovega naslednika pa naj bi pripeljali iz – Nove Zelandije. Zdajšnje težave s premalo vinskimi zalogami bodo klet potisnile v še slabše ekonomsko stanje, dokler je nekdo ne bo kupil in za najverjetneje malo denarja dobil v last tudi izjemno dragoceno arhivsko vinsko klet. »Samo zelo razvrednoteno bo nekdo kupil in z njo pobral najžlahtnejše iz 750-letne ptujske vinske zgodovine,« pravi Rebernišek. Ker bodo v kratkem Perutnino skoraj do polovice (za 40 milijonov) dokapitalizirali ruski jeklarji, bo naenkrat polovica vinske arhive njihova last. Ker ne gre za osnovno dejavnost perutnine, se lahko klet znajde na seznamu za prodajo, kakor se bo že septembra velikanska vinska arhiva mariborskega Vinaga v stečaju, ki jo bodo ponudili za manj kot tri milijone evrov – za več kot sto tisoč buteljk, torej v povprečju niti 30 evrov za arhivsko buteljko.
Omotična politika
Jasna stališča o vinskih dragocenostih bi morala imeti vsaj državna kmetijska politika. A na kmetijskem ministrstvu do njih še niso prišli: »Predpisi v pristojnosti MKGP arhivska vina urejajo le z vidika kakovosti in označevanja, ne urejajo pa lastništva nad tem vinom. Z vidika zaščite je v skladu z zakonom o vinu izraz »arhivsko vino« ali »arhiva« zaščiten kot tradicionalni izraz v razredu kakovostnih vin za vrhunska vina ZGP in je kot tak zaščiten tudi na ravni EU.« Kljub temu še dodajajo: »Nekatera arhivska vina, ki jih navajate, bi verjetno lahko že izpolnjevala pogoje za zaščito oziroma varstvo premične kulturne dediščine – predpisi, ki urejajo to vrsto varstva so v pristojnosti ministrstva za kulturo.«
Mariborska enota zavoda za varstvo kulturne dediščine je Mestni občini Maribor že predlagala, naj Vinagovo arhivsko klet razglasi za spomenik lokalnega pomena, je za Delo povedal vodja Srečko Štajnbaher. A za druge arhivske kleti podobnih predlogov še ni, niti za ptujsko ne, čeprav se Mestna občina Ptuj rada baha s svojo zgodovino. Njen odlok o zaščiti drugih občinskih spomenikov je iz leta 1989, poznejših predlogov spomeniške stroke pa ni sprejela.
Zaščite vinske arhivske kleti nima niti v predlogu. Posebne vrste zaščite pa se je domislil predvojni lastnik ptujskih kleti in nekdanji ptujski župan Josef Ornig: v začetku druge vojne se je zbal za svoje arhivsko vinsko bogastvo in je del kleti preprosto zazidal. Prav po njegovi zaslugi so se na Ptuju ohranile dragocene steklenice iz prve svetovne vojne in časa med obema vojnama. Osvoboditelji so ob odkritju arhiva najdbo in zmago proslavili tudi z najboljšimi letniki, a je v arhivskih prekatih kljub temu ostalo še veliko častitljivih buteljk.
Za arhivska vina je treba posebej skrbeti. Najšibkejša točka so plutovinasti zamaški, ki so jih pozneje občasno zamenjevali, da vsebina ne bi oksidirala ali skozi porozno pluto izhlapela. Dokler so za arhive skrbele družbene kleti, so bili primerno nadzirani in oskrbovani, za zadnji desetletji pa tega z gotovostjo ni mogoče trditi za vse, saj so se podjetja in lastniki nekaterih ubadali z drugimi eksistencialnimi vprašanji. Zato bi bili treba te vinarske »dokumente iz preteklosti« vsaj natančno pregledati in jasno povedati, kaj se z njimi sme početi.
