Slovenci smo v letu 2018 po podatkih Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS) zavrgli skoraj 53.200 ton užitne hrane, od tega več kot polovico v gospodinjstvih. Povprečen Slovenec na leto samo doma zavrže okoli trinajst kilogramov užitne hrane. Nehvaležno je ugibati, kolikšna bo ta številka v letu 2020.
A kot pravi Breda Kutin, predsednica Zveze potrošnikov Slovenije, »je obdobje epidemije koronavirusa vendar izredno obdobje«. Navadili smo se, da kupujemo dnevno ali vsak drugi dan, ker želimo imeti vse sveže. Edini način, da dobimo sveže sadje in zelenjavo, je, da gremo večkrat na teden v trgovino …« pravi Kutinova, ki se še spominja programa Nič nas ne sme presenetiti (NNNP) z navodili o tem, kaj je dobro imeti doma v primeru, da se kar koli zgodi, in kaj lahko narediš sam: »Morda se bomo primorani vrniti k 'stvarem', o katerih smo premalo razmišljali.«
Potrošniki, da nas kap
- 80 milijard novih oblačil kupimo na leto ali štirikrat več kot pred dvajsetimi leti
- 1 milijon plastičnih steklenic se proda v svetu vsako minuto
- 5 trilijonov kosov plastike plava v oceanih
(Vir: ZPS)
- 80 milijard novih oblačil kupimo na leto ali štirikrat več kot pred dvajsetimi leti
- 1 milijon plastičnih steklenic se proda v svetu vsako minuto
- 5 trilijonov kosov plastike plava v oceanih
(Vir: ZPS)
Čez udobje ga ni, toda …
Prebivalci Zemlje v manj kot devetih mesecih porabimo več virov, kot jih planet proizvede v enem letu, stopnja porabe pa še naprej raste, tudi v državah v razvoju, pravijo pri ZPS, ki podobno kot druge potrošniške organizacije v svetu stavi na trajnostnega potrošnika. »Navadili smo se na vse bolj udoben življenjski slog in jasno postaja, da tako ne bo šlo več dolgo naprej,« je le nekaj ur pred razglasitvijo epidemije v Sloveniji preroško zapisala Kutinova.
»Presežki hrane nastajajo, ker ljudje kupujejo v akcijah, ceneje, brez razmisleka, ali izdelek res potrebujejo, in ker preslabo razumejo dve osnovni informaciji. Če na izdelku piše uporabiti do, je to informacija varnosti; po tem datumu se človek izpostavlja zdravstvenim tveganjem. Če pa piše uporabiti najmanj do, pomeni, da denimo kisle kumarice do tistega datuma nimajo več optimalnega okusa, nakar se njihova kakovost, tudi odvisno od tega, kje in kako jih hranimo, slabša; čeprav takšna hrana ni pokvarjena, je brez potrebe veliko zavržemo.«
Breda Kutin, predsednica Zveze potrošnikov Slovenije
Breda Kutin, predsednica Zveze potrošnikov Slovenije
Epidemija koronavirusa je »udoben življenjski slog« slovenskega potrošnika obrnila na glavo. Ali to pomeni, da kupujemo brezglavo? »V izredni situaciji, če želimo, da ljudje ostanemo čim več doma, po možnosti dva do tri tedne, da omejimo vse komunikacije na minimum, je več nakupovanja logična posledica. A več tudi v tej situaciji pomeni, da bi morali kupiti tisto, kar bomo v teh dneh porabili in ne bomo podlegali paniki, ki jo – bodimo pošteni – ustvarjajo tudi informacije in politiki. Če govorijo, da določenih stvari zmanjkuje, gotovo prispevajo k paniki,« odgovarja Kutinova.
Potrebujemo novo strategijo o pravicah potrošnikov
Ko se potrošnik odloča za trajnostne izdelke, pričakuje prihranke in enostavno, cenovno dostopno ter pregledno izbiro. Žal ni tako. »Preveč je zelenega zavajanja (greenwashing). Potrošniki, ki bi radi živeli bolj trajnostno, morajo za to pogosto plačati več,« opozarja Kutinova.
A v nasprotju z Evropsko potrošniško organizacijo mora evropska komisija (EK) trajnost kot prednostno nalogo še pripoznati. Dokumenti so pripravljeni. EK v evropskem zelenem dogovoru iz decembra 2019 napoveduje številne politike in ukrepe za reševanje izzivov, povezanih s podnebnimi spremembami in okoljem, zlasti na področju preskrbe s čisto, cenovno dostopno in varno energijo, povečanjem energetske učinkovitosti stavb in oblikovanjem okolju prijaznega prehranskega sistema.
»Veseli nas, da nov veter iz Bruslja izpostavlja tudi podporo potrošniškemu gibanju, saj se EK zaveda, da za izvajanje smelih načrtov potrebuje zaupanje državljanov – potrošnikov,« poudarja Breda Kutin in dodaja, da na področju varstva potrošnikov tudi Slovenijo čaka še zelo veliko dela. »Nas bo Bruselj spomnil na obveznosti?« se sprašuje Kutinova.
Pogled v zgodovino pravic slovenskih potrošnikov kaže, da smo koncept varstva potrošnikov potrdili že leta 1997 z zakonom o varstvu potrošnikov, v praksi pa je v zadnjih desetih letih – tako Kutinova – »šlo zgolj za rušenje že vzpostavljenega modela«: izgubili smo urad za varstvo potrošnikov, črtane so bile določbe o izobraževanju mladih potrošnikov v šolah, zadnji nacionalni program varstva potrošnikov pa se je neopazno iztekel leta 2017, ne da bi ministrstvo, odgovorno za področje varstva potrošnikov, le-tega analiziralo in se vsaj začelo pogovarjati o pripravi novega vladnega programa ali nacionalne strategije.
Kakšen je trajnostni potrošnik?
In kakšen je trajnostni potrošnik ali vsaj njegov približek? ZPS ga definira kot tistega, ki manj kupuje in ne drvi v trgovino, ko ta ponuja popust; ne kupuje izdelkov s potratno embalažo, temveč uporablja svoje vrečke; potuje z javnim prevozom, ki je v Sloveniji sicer »močno zapostavljena pravica«, hodi peš, se vozi s kolesom ali souporablja vozila; namesto da oblačila, igrače pohištvo … zavrže, izdelke osveži, menja ali podari ter jih nasploh kupuje manj; odpadke odlaga odgovorno; varčuje z vodo in energijo; se izobražuje o trajnostni potrošnji in podpira okolju prijazne – zelene naložbe.