Vlade imajo pomembno, ne pa edino besedo

Ljubljana – Pregled predpisov (zakonov, statutov), ki določajo imenovanje guvernerjev in njihovih namestnikov ter drugih članov najvišjih organov centralnih bank, pokaže, da je ureditev v državah evroobmočja in drugje precej različna. Odvisna je predvsem od državne ureditve, pa tudi od demokratične tradicije. Predpisi seveda ne govorijo o visoki tihi diplomaciji, ki je marsikdaj v ozadju strogih formalnih postopkov.

Na Nizozemskem, kjer imajo monarhijo, guvernerja imenuje kraljica na podlagi kratkega seznama treh možnih osebnosti, ki ji ga posreduje vodstvo centralne banke. V drugih evropskih monarhijah je vloga kralja pri imenovanju bolj ceremonialno-simbolne narave. V Španiji kralju predlog posreduje vlada, finančni minister pa mora pristojnemu parlamentarnemu odboru poročati, katerega kandidata predlaga vlada. Tako guverner kot njegov namestnik morata izpolnjevati enake pogoje – biti morata španska državljana in imeti izkušnje s področja monetarne ekonomije in bančništva. Državljanstvo ali pa celo rezidentstvo je nasploh pogosto pogoj za guvernerski položaj. V Luksemburgu imenuje guvernerja in njegovega namestnika na predlog vlade veliki vojvoda.

V večini drugih držav evroobmočja imenuje guvernerja predsednik republike na predlog vlade. Tako je v Avstriji, Franciji, Italiji itd. V nekaterih primerih se vlada, preden oblikuje predlog za predsednika države, posvetuje s centralno banko. Tako je v Nemčiji, kjer se predstavniki vlade po oblikovanju predloga sestanejo s svetom centralne banke, vendar ta na izbiro vlade nima pravice veta.

Pravil igre se med postopkom ne spreminja

V Sloveniji guvernerja po zakonu o Banki Slovenije imenuje državni zbor na predlog predsednika države, kar ni običajno. V aktualnem sporu je predsednik vlade Janez Janša pred dvema tednoma dejal, da bo treba »dodelati pravila igre, ki so določena v sedanjem zakonu, vendar najbrž za naprej, ne pa za sedanji položaj«.

Renomirana pravniška imena so potencialno možnost sprememb iz načelnih razlogov v tem trenutku v glavnem odsvetovala. Prof. dr. Igor Kaučič je kot prvi tako možnost zavrnil, češ da se pravila med že začetim postopkom ne smejo spremeniti. »To bi bilo nekaj podobnega, kot če bi spremenili pravila na nogometni tekmi potem, ko bi ena stran dobila gol,« je dejal dr. France Bučar, upokojeni profesor in predsednik prvega parlamenta po demokratičnih spremembah.

Prof. dr. Miro Cerar ml. pravi, da naj bi vlada po zakonodajni spremembi posegla »šele v primeru, ko bi bile blokade zelo hude, kriza pa dolga, s potencialnimi dolgoročnimi negativnimi posledicami. V nasprotnem primeru bi bilo kršeno načelo pravne varnosti kot del pravne države: pravila morajo biti vnaprej znana, določena v zakonu in se med samo igro praviloma ne smejo spreminjati. Za zdaj razloga za tak izjemen poseg ne vidim.« Hkrati Cerar poudarja, da to ne pomeni, da se zavzema za to, da bi »moral predsednik države pri svojih predlogih kar popustiti, pač pa bi moral ne glede na okoliščine morda nekoliko bolj prisluhniti, kaj se dogaja v državnem zboru«.

Več v današnjem tiskanem Delu