Vladimir Žumer o spornem arhivskem gradivu

Nekdanji direktor Arhiva Republike Slovenije pojasnjuje, zakaj bi razkritje določenih arhivskih gradiv 
izpred 30 let in več, ki jih hrani Sova, lahko škodilo Sloveniji in v temeljih zamajalo meddržavne odnose.

Objavljeno
01. februar 2011 23.06
Marko Pečauer, Mario Belovič, notranja politika
Marko Pečauer, Mario Belovič, notranja politika
Ljubljana – V Sloveniji nekdanje tajne službe SDV po spremembi oblasti niso ukinili kot na primer v Nemčiji, na Češkem, Poljskem, v Romuniji, ampak so jo preoblikovali. Ko je leta 1991 Miha Brejc prevzel Varnostno-informativno službo ( VIS), je odpustil nekaj klasičnih »špicljev«, večino kadra pa obdržal in ohranil organizacijo, do neke mere pa celo metode dela nekdanje SDV. Gradivo, zbrano pred letom 1990, je ostalo še naprej operativno ter bilo dopolnjevano in ažurirano. Viri informacij, tako v tujini kot doma, so ostali isti. Tako nam je Vladimir Žumer, sekretar za arhivske strokovne naloge v Arhivu Republike Slovenije, v letih 1993–2004 pa njegov direktor, v pogovoru za Delo pojasnjeval, zakaj bi bilo lahko razkritje določenih gradiv, kot to zahteva publicist Igor Omerza, škodljivo, čeprav veljavni, leta 2006 sprejeti zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva to omogoča.

Zakon po njegovem mnenju ni ustaven, ker diskriminira varstvo občutljivih osebnih podatkov. »Namen tega zakona iz leta 2006 je bil odpreti dostop do občutljivih podatkov takratnih funkcionarjev. Pri nas ni zakona o lustraciji, zato je zakonodajalec predlagal, da se odprejo osebni podatki funkcionarjev – po vzoru nemškega zakona o Stasi.«

»Gradivo ni primerno 
za javni dostop«

Sam je kot direktor arhiva sporno gradivo leta 2004 pregledal in se strinjal, da je prav, da še nekaj časa ostane na Sovi in se arhivu izroči pozneje. Gradivo, ki naj bi ga izročili, je bilo precej še v operativni uporabi in je vsebovalo še aktualne državne tajnosti.

»Izvirni greh vsega sedanjega zapleta je bil pri vladi Janeza Janše,« je pojasnil Žumer. »Zakaj pa spornega arhiva niso prenesli iz Sove v času ministra za pravosodje Lovra Šturma, ki je tja napotil svojo komisijo, da je pregledovala to isto gradivo? Nasprotno, vzpostavili so sistem dveh ključev [obvezna hkratna navzočnost predstavnikov arhiva in Sove, op. p.] in gradivo pustili tam. Zaradi istih razlogov, kot jih zagovarjam sam in jih zagovarja tudi direktor Sove: to gradivo ni primerno za javni dostop.«

Pa bi konkretni zahtevek Igorja Omerze res lahko ogrozil nacionalno varnost?
»Lahko. Sploh meddržavne odnose lahko v temeljih zamaje. Recimo z Avstrijo, Italijo, tudi ZDA, vse do Izraela. Te stvari se delajo dolgoročno in njihovo razkritje škoduje ne samo varnosti in meddržavnim odnosom, ampak tudi na drugih področjih, od gospodarstva do kulture. Še bolj pa škoduje posameznikom. Pomislite: če se razkrije mreža sodelavcev SDV v 80. letih na avstrijskem Koroškem, pri slovenski manjšini, ti ljudje pa so še vedno živi in so zdaj politiki, župani, direktorji ...«

Je res treba
 omejiti dostop zdaj?

Na uradu informacijske pooblaščenke se sprašujejo, ali je res treba omejiti dostop do spornega gradiva zdaj, ko je že pet let dostopno. »Če obstaja tveganje, da bi z dostopom nastala škoda za nacionalne interese, je to tveganje obstajalo že takrat,« meni namestnica pooblaščenke Rosana Lemut-Strle, zakonodajalca pa poziva, naj v prihodnje zakone sprejema bolj premišljeno. Neprijetna vprašanja se postavljajo predvsem o zakonskih spremembah iz leta 2006. »Če je takratna vlada ocenila, da dostop do podatkov odtehta tveganje ob morebitni škodi, bodo morali to zdaj bolje pojasniti,« je povedala Rosana Lemut-Strle. Vodilo zakona iz leta 2006, ki je odprl arhive SDV, je po mnenju pooblaščenke pravilno. »Vprašanje pa je, ali tudi varuje pred morebitno škodo za nacionalni interes,« je še dodala.