Tiskane izdaje
Na Marsu so našli vodo. Jeseni pride na obisk Elizabeta II., angleška kraljica, pa še njen mož Filip bo menda zraven. Je tudi 60. obletnica berlinskega zračnega mostu, kar bi se dalo primerno praznovati na letališču Jožeta Pučnika tam nekje na Gorenjskem. Janša je v Hanti-Mansijsku, cvetočem središču zahodnosibirske regije. Sloveniji se naenkrat dogaja toliko reči hkrati, da jih bo mogoče šele čez čas povezati.
Saj res: kaj je bilo sploh to tako imenovano slovensko predsedovanje EU, ki se hitro bliža klavrnemu koncu in ki ga morda ne bo nikoli več? Zapomnili si ga bomo predvsem po Brdu, kjer se je vse skupaj dogajalo, Ljubljana kot prestolnica je bila »out«. Jankovića so izločili. Ljubljančane so izločili. Gnus, velik košček nebes pa je na Brdu, bi porekel Bush ml., znani poznavalec poezije in literature. Zanimivo je, da prestolnica države ni niti opazila kakšnega slovenskega predsedovanja, kot da bi se je sramovali, z gradom, Rožnikom in z vsem drugim vred. Ljubljane v tej zgodbi sploh ne bi bilo, če se ne bi Busheva žena domislila priti dan prej in se podati po trgovinah. Srečko Katanec bi rekel: Klobuk dol!
Slovensko predsedovanje EU se je skrčilo na nekaj angleških fraz, ki jih je uspelo izustiti JJ, pa še tu so mu morali pomagati Barosso in drugi politični spretneži. Sloveniji so na koncu dajali poklone, da je predsedovala imenitno, toda vsi poznamo to politično flirtanje in sprenevedanje: rečeš, da je bilo vse prekrasno, že najbližjemu pa se zaupaš, da ti je šlo skoraj na bruhanje ...
A slovenskega predsedovanja ne smemo obravnavati tako kritično; bilo je polno energije in iskrene želje, da se vendarle kaj naredi. Prepričan sem, da Sarkozyju ne bo uspelo dosti več, čeprav ima za seboj velikanski aparat Francije, z jedrskim potencialom vred. Slovenija pa je vendarle dokazala, da je sposobna velikih nalog, in predsednik Türk še potrjuje, da 1. julija ne bo vsega konec. Pride angleška kraljica. Diplomacija se nadaljuje, ker že po definiciji ni nikoli dokončna, je vselej nekaj neizpetega. Nazadnje smo mi imeli kralja v Londonu (Petra), menda pa je bil Tito nekajkrat pri Churchillu. Nikoli pri kraljici.
»Načelno« bi si teh šest mesecev, ko smo bili dejansko v vrhu sveta, zaslužilo premislek - ne samo zaradi Janševe angleščine in Ruplovega »profesorstva«, temveč predvsem zavoljo tega, kje smo in kaj bomo. Smo sposobni biti Finska, Norveška, Irska in podobne dežele, ki v svetu uživajo čedalje več verodostojnosti, ki so sposobne politične mediacije v najzapletenejših okoliščinah? In navsezadnje: kaj bo s Slovenijo, če ji ne bo uspelo doseči tega ideala, če se bo pogreznila nazaj v šentflorjanskost?
Za zdaj se zadovoljujemo z ocenami, da smo EU predsedovali »odlično« - kar nič ne pomeni. Pravzaprav bi se morali sami zamisliti, kaj je to bilo in kaj utegne pomeniti za politično prihodnost deželice, ki jo je treba skrbno upravljati, da ne bi končala na smetišču zgodovine. No, vendarle je bilo marsikaj zanimivega, marsikaj, kar bo treba še preučiti. Če je osamosvojitveni čas že popisan »po dolgem in počez«, še vedno ni resnih analiz, kaj se je dogajalo pozneje - s slovenskim predsedovanjem EU vred, ki so ga nekateri očitno vzeli bolj za hec, potem pa niti ni bilo tako ...
Dejstvo, da smo prva država »nove Evrope« na čelu EU, lahko kar izločimo; pomembnejši je razmislek, kaj vse to pomeni za deželico, nad katero bi se tudi Cankar zjokal. In vendar ji uspe predsedovati! Tako smo v zagati, ko si je težko pojasniti svoj položaj.
Tu smo pri tistem, kar je načel že moj prijatelj Niccolo Machiavelli. Nekoč mu je nekdo očital, da je naučil tirane, kako se lahko polastijo oblasti. Machiavelli se je zresnil in odgovoril: »Drži, naučil pa sem tudi narode, kako naj te tirane strmoglavijo.«
Prepričan sem, da bo voda na Marsu močno vplivala na slovensko zgodovino.
Iz Nedela
