Volk sit in Luka cela

Vihar v Luki Koper se je polegel s preprosto konstitutivno sejo nadzornega sveta, na kateri je novi predsednik Janez Požar dal vedeti, da je treba umiriti žogo, da se usoda tako pomembnega državnega podjetja ne more reševati na ulici, da je preteklost stvar pristojnih organov in postopkov in da lahko Luka posluje zunaj soja žarometov. Kako preproste besede in poteze! Jih mar ni bilo mogoče uporabiti že decembra ali januarja?

V nasprotju s klasičnim političnim razmerjem sil pozicija-opozicija se je v primeru Luke Koper (in ne samo nje) zgodba zapletla predvsem znotraj ene same stranke - Socialnih demokratov. Iskrice med ambicioznimi strankarskimi kadri so se začele kresati že prvi mesec po prevzemu oblasti, še preden so novi oblastniki sploh lahko spoznali razmere v podjetju. Pozneje je resornemu ministrstvu konj nekako ušel z vajeti. Namesto da bi imelo pod kontrolo nadzornike, so ti dobili fiksno idejo, da ne odgovarjajo nikomur. Zato so štiri tedne pred razrešitvijo sami od sebe in brez posvetovanja z lastnikom kar za pet let (niti ne začasno) imenovali novega predsednika uprave. Tega ni mogoče razumeti kot logično in zdravo poslovno potezo. Še posebno, ker je odločitev sprejel na vse načine problematičen in nekompetenten nadzorni svet.

Hkrati z logično pričakovano in napovedano zamenjavo uprave v Luki Koper se je odvijalo še nekaj, kar se je v resnici dogajalo v ljubljanski strankarski in vladni centrali. Čeprav nihče s prstom ne pokaže na tiste, ki jim je iz ozadja uspelo ustoličiti novega predsednika uprave, je prav ozadje tega pomembno za razumevanje dogajanja. O spopadih za konkretne kadrovske rešitve v državnih podjetjih med frakcijami stranke SD (in znotraj koalicije) čivkajo že vrabci na strehi. Na področju prometa ne izstopa samo Luka Koper, ampak se je nekaj podobnega dogajalo tudi v Slovenskih železnicah in se bo v Darsu, denimo. Zato nekateri še zmeraj trdijo, da bo Gregor Veselko moral iz uprave Luke Koper, tako kot je prišel, drugi pa mirijo čustva in podpirajo trezno premišljene odločitve.

Takšen, pučistični način odločanja, ko je mogoče iz ozadja, mimo vseh legitimnih vzvodov oblasti izpeljati prevrat na vrhu državnega podjetja, seveda ne zbuja velikega zaupanja v sistem. Morda so nasprotniki prometnega ministra dali Patricku Vlačiču lekcijo iz vodenja prometnega resorja, a so hkrati zapravili delež volilnih točk. Vlačič ima zato še zmeraj tri možnosti: prvič, da s kakšnim kompromisom (denimo z razpisom, na katerem izberejo Veselka za predsednika uprave) prizna, da mu lahko drugi kadar koli posegajo v odločanje, drugič, da pokaže mišice in namesto Veselka kljubovalno imenuje svojega vršilca dolžnosti ali pa da odide. Zadnja možnost menda ni več povsem izključena.

Pol leta so si odgovorni lomili zobe ob rutinskem vprašanju (kadrovanju). Strategija podjetja pa je počivala v senci. Koliko so v tem času približali državni prostorski načrt, koliko je bliže gradnja tretjega pomola, drugega tira, koliko so lahko popravili sporne poslovne odločitve prejšnje uprave (če so res bile sporne) ...? Volk je po zadnji skupščini sit in Luka Koper je ostala cela. Vsem nam pa je do tega, da bi bili z Luko siti vsi v Sloveniji. Tisti, ki se igrajo z državno srebrnino, imajo le to srečo, da je to podjetje, ki dolgo dobro deluje, tudi če si privoščijo največje neumnosti. Toda Slovenci znajo uničiti tudi takega paradnega konja, kot je bilo igralništvo. Pa ne bi enega pristanišča?

Iz sredine tiskane izdaje Dela