Tiskane izdaje
V letu 2016 sta med januarjem in septembrom na slovenskih cestah izgubili življenje 102 osebi. Statistika pravi, da je to za 17 odstotkov več smrti kot v istem obdobju lani. Povečalo se je število nesreč z lahkimi telesnimi poškodbami, materialno škodo, višja je tudi povprečna raven alkohola v krvi alkoholiziranih povzročiteljev nesreč. Ne glede na opozorila se slovenski vozniki za posledice ne menijo. Je težava v osebnosti ali v družbi, smo se pogovarjali z Alenko Sever, klinično psihologinjo, ki duševnost ljudi dobro pozna.
Kateri ljudje niso primerni za vožnjo?
V Jugoslaviji so morali kandidati, ki so želeli pridobiti vozniški izpit, opraviti psihološke teste, danes to še velja za voznike kategorij C in D. Skozi to sito so izločili tiste, ki niso bili primerni za vožnjo. To so agresivni ljudje ter nekateri nevrotiki. Moje strokovno mnenje je, da so počasni vozniki sicer neprijetnost, saj ljudi spravljajo ob živce, a resnično nevarni vozniki so agresivni ljudje, torej tisti, ki napetost izživljajo za volanom. Ljudje, ki jih občutek moči tako prevzame, da mislijo, da zanje ni omejitev. To gre z roko v roki z ljubeznijo do alkohola, ko ljudje računajo, koliko lahko nekdo še spije, da ne doseže prepovedane meje alkoholiziranosti. Vpliv alkohola na organizem je različen, spremeni se dojemanje vozne situacije. To je tisto, kar povzroča nesreče!
Takšne ljudi bi torej morali dobesedno prevzgojiti?
Če nekdo zaradi preveč kazenskih točk izgubi izpit, mora sicer opraviti in plačati nekaj ur vožnje, a to je vse. Oseba zna voziti, problem je v upoštevanju omejitev in pravil igre, tukaj že govorimo o psiholoških težavah. Tu bi morali vstopiti klinični psihologi in oceniti, ali je oseba sploh sposobna upoštevati pravila. Za volanom je kar nekaj takšnih ljudi, ki tja ne sodijo. Pogosto slišimo, da se posameznik ob izgubljenem izpitu zaradi vožnje pod vplivom alkohola pritožuje, da potrebuje izpit za vožnjo v službo. Če veš, da živiš daleč, moraš biti toliko bolj previden! Vsakdo vozi na cesti po pravilih igre, ki jih je sprejel isti hip, ko je dobil vozniško dovoljenje.
Težava ni le v predpisih, temveč tudi v njihovem neupoštevanju.
V severnih deželah je druga zgodba, na primer v Belgiji, tam so vrednote popolnoma drugačne, saj vlada kalvinizem. Visoko cenijo upoštevanje pravil, tukaj je ravno nasprotno, edino, kar šteje, je, ali te ulovi policija ali ne. Takšna oseba je takoj manj varen voznik, ne ozira se, ali bo koga poškodoval, mu uničil lastnino ali ga celo ubil. Temeljna lastnost, s katero voznik razpolaga, je odgovornost, pri nas pa odgovornosti ni. Izgovori, da so bile med nesrečo slabe vozne razmere, so prazni, vreme ni vzrok za nesrečo. Enako velja za ceste; če je cesta slaba, voziš počasi. Ugotovitev, da sta krivi megla in prevelika hitrost, ni dovolj, treba je analizirati, zakaj so ljudje vozili, kot so. Tudi omenjanje policijske stavke je jalovo. Vožnja ni človekova pravica, ki bi jo ščitila ustava, za njo si kompetenten ali nisi. Mehanično obvladovanje vožnje in motornega vozila, to je majhna stvar. Voznika naredijo druge stvari.
Pogosto se dogaja, da ljudje opravljajo izpit v manjših krajih po Sloveniji, čeprav živijo v Ljubljani, ker tako opravijo manj ur, plačajo manj in hitreje opravijo izpit.
Po neuradnih podatkih naj bi se v Sloveniji okoli 6000 ljudi vozilo s kupljenimi vozniškimi dovoljenji. Standardov, kot kaže, ni. Preseneča me, da po aferi z razkritimi kupljenimi vozniškimi dovoljenji ni bila odvzeta licenca tistim avtošolam, ki so dovoljenja priskrbela. Mar one ne nosijo odgovornosti? Vprašanje je, koliko takšnih voznikov je še na cestah. Ne vem, ali kdo vodi statistiko, iz katerih avtošol prihajajo ljudje, ki povzročajo nesreče. Iz katerih krajev? Morda bi pa odkrili kakšen vzorec.
Vedno več je nesreč in prekrškov, v katere so vpletena ogromna, razkošna vozila. Naključje?
Vprašajte se, zakaj ljudje potrebujejo tako ogromna vozila. Nikakor ne želim zveneti kot ženska šovinistka, a v takšne situacije so povečini vpleteni moški. Ena od številnih teorij pravi, da moškemu vožnja z vozilom pomeni popolnoma nekaj drugega. Za ženske je vožnja prometno sredstvo, za moškega pa ima cel kup spremljajočih pomenov. Težave so veliko večje, če želijo prepričati moškega, naj neha voziti. Tukaj so razlike, ne le v absolutnih številkah, večji delež problemov je z moškimi, več je povzročiteljev kot povzročiteljic nesreč.
Ali obstajajo programi, ki se ukvarjajo tudi s psihosocialno pomočjo kršiteljem?
Da. Sprva so bili ti programi za prevzgojo v zdravstvenih ustanovah. Vodili so jih ustrezni strokovnjaki, zato je bil projekt nekoliko dražji. Nato je to prevzela Javna agencija Republike Slovenije za varnost prometa, kar je težava. Kako lahko ista institucija hkrati izvaja nadzor in trži storitve? Poraja se tudi vprašanje nadzora, tukaj ga preprosto ni, obstaja velika nevarnost konflikta interesov ali korupcije. Ne trdim, da se to dogaja, a takšen sistem, kot je zdaj, je preprosto nesprejemljiv. Kakšen strokovni nivo lahko laiki, ki so v vodstvu agencije, izvajajo?
Kot kaže, so delavnice in programi, namenjeni rehabilitaciji, bolj ko ne neustrezna rešitev?
Toliko bolj je pomembno, kdo dela rehabilitacijo tistih, ki so izgubili izpit. Kakšne so te delavnice? Če kdo živi v iluziji, da bo nekdo v devetih urah slišal kopico novih informacij, ki ga bodo tako pretresle, da bo vozil drugače, se zelo moti. To ne drži! Saj ne vozijo brezobzirno, ker ne znajo, ampak zaradi svoje osebnosti. Težko je nekoga spremeniti, ampak če obstaja pravilo, da kršitelj nepreklicno izgubi izpit, je že drugače. Ljudje se spremenijo, ko so za to motivirani. Zaradi danih predpisov se nihče ne bo spremenil.
Državni organi opozarjajo na posledice nesreč v oglasih in različnih akcijah, o visokem smrtnem davku se pogosto govori. Še vedno premalo?
Kot kaže, opozarjanje ni dovolj. Rezultat je vse več mrtvih na cestah vsako leto. Perverzno je, da nekdo reče, da je številka v dopustnih mejah. Torej je dopustno, da vam umre sorodnik? Kaj pa vsi preživeli, ki živijo s poškodbami možganov, hrbtenjače, udov? Pri poškodbah možganov je možnost za dolgotrajno in uspešno rehabilitacijo skoraj nična, ker Slovenija v nasprotju z drugimi državami nima rehabilitacijske mreže za ljudi s takšnimi poškodbami. Ne obstaja! Imamo UKC Ljubljana in UKC Maribor, ki sprejemata najtežje možganske poškodbe. Glede na to, da je intenzivna medicina tako napredovala, poškodbe možganov preživi bistveno več ljudi kot včasih. Vendar s posledicami! Za otroke je še poskrbljeno, za odrasle nič več. Rehabilitacija traja nekaj mesecev ali let, razumljivo je, da oseba ne more biti ves čas v bolnišnici. V tem primeru bi potrebovali mrežo rehabilitacijskih ustanov, ki so ustrezno razporejene po Sloveniji. A tega nimamo!
Kako se kažejo posledice možganskih poškodb?
Kažejo se na duševnem področju, kognitivnem in čustvenem, spremeni se osebnost. In to ne le v najtežjih primerih, tudi pri tistih, ki niso tako hudi. Ljudje vlagajo ogromen napor, da preživijo. Če imajo tudi gibalne ovire, jih sprejmejo v Soči, drugi gredo v toplice in nato domov. Težave imajo s pozornostjo, spominom, izvršilnimi sposobnostmi, logičnim mišljenjem, načrtovanjem, predvidevanjem, ocenjevanjem posledic svojega vedenja, postavljanjem prioritet. Vse gre mimo neopaženo, le okolici se zdi tak človek čuden. Če študira, lahko kar pozabi na študij, če je zaposlen in opravlja diferencirano delo, bo tudi tekoči trak prehiter. V času, ko se takšen človek dejansko vključi v rehabilitacijski program, se že pojavijo patološki vzorci. Opazimo jih prepozno, šele ko oseba ne zmore več.
In najtežja stvar?
Težko je sebe sprejeti drugačnega, pokopati svoje načrte in želje ter zaživeti drugače. To je nekajletni proces, človek dolgo potrebuje oporo. Marsikdo reče, bodi vesel, da si preživel, a okrevanje je izredno težko. Človek mora žalovati nad izgubljenim življenjem in prihodnostjo ter se osredotočiti na to, kar mu je ostalo, kar je izziv. Vsi ljudje niti niso tako psihološko strukturirani, da bi to zmogli. Anglosaška literatura govori o preživelih, mi jih označujemo z žrtvami. Tudi svojci prizadetih so potrebni rehabilitacije, tako v primeru smrti kot trajne prizadetosti. Nekdo, ki skrbi za poškodovanega svojca, nosi izredno težko breme.
Kako torej poteka ustrezna rehabilitacija možganskih poškodb?
Različne psihoterapevtske tehnike, izredno se obnese kognitivno-vedenjska terapija, ker jo ljudje lahko sprejmejo. Izvajati jo mora ustrezno izobražen psihoterapevt, ne morejo je voditi ljudje, ki so opravili krajše izobraževanje, v resnici pa počno kaj drugega. Predvsem je pomembno dodiplomsko znanje! Odnos med rehabilitantom in terapevtom je izjemno intenziven, to ne more biti ves čas kdo drug, zaradi slabega sistema. Takoj ko je oseba odpuščena s klinike, bi morali natančno vedeti, kaj se bo z njo zgodilo. Kdo ji bo pomagal, kje. Pri nas so prepuščeni sami sebi! Ti ljudje so anonimna množica, vsako leto jih je več.
Simpatična Petra Beja, ki jo je prometna nesreča pri petih letih prikovala na invalidski voziček, je polna energije in življenjskih izzivov. Danes 22-letnica vozi štirikolesnik, supa, jezdi konje, piše diplomo, hodi v službo, potuje, se sama prevaža z avtomobilom.
Petra, za vas resnično ni ovir! Marsikdo se v življenju s strahom spopada z vsakodnevnimi nalogami, vi pa ste polni energije. Od kod črpate moč?
Hvala. (smeh) Menim, da imajo pri mojem pogledu na svet precejšnjo vlogo starši, ki so mi že od nekdaj dopovedovali, da nisem invalidka. Bolj ko sem jim mahala z izvidi in jih prepričevala, da česa ne zmorem, bolj so mi govorili: »Ti nisi invalidka, še vedno si Petra!« In tako mislim še danes. Edina razlika je, da imate vi, na primer, najdražje čevlje za sto evrov, moji čevlji – invalidski voziček – pa stanejo tri tisoč evrov.
Kako ste dejstvo, da kar naenkrat ne morete več tekati z vrstniki, sprejeli kot otrok, kot petletna deklica?
Bila sem majhna in nisem razumela, zakaj ne smem več hoditi, mislila sem, da me je doletela nekakšna kazen. Po prometni nesreči se je namreč zame vse spremenilo in vsega sem se morala naučiti na novo, izgubila sem tudi spomin. Bila sem zelo trmast otrok in z mano je bilo veliko dela. Res sem hvaležna staršem in bratcema za vse, kar so storili zame. Leto mlajši brat Denis, ki je bil prav tako udeležen v prometni nesreči, je bil prvi, ki me je spravil ven, na zrak, na kmetijo. Kot petletnik me je nosil po stopnicah, nato pa me je s tistim okornim vozičkom, v katerem sem se kot majhna punčka skoraj izgubila, vozil okrog; malo do kur, krav, prašičev, zajcev, pa še en krog.
Kaj se je pravzaprav zgodilo tistega usodnega 22. septembra 1999?
Ironija moje prometne nesreče, ki se je prav dobro spominjam, je, da smo se z družino odpravili v porodnišnico obiskat sestrično, na koncu pa je ona kot dojenčica v bolnišnico prišla obiskat mene. Oče je vozil, mami je sedela spredaj, midva z bratcem pa zadaj. Vedno sva se prerekala, kdo izmed naju bo sedel na sredini, saj je tam razgled veliko lepši, in tisti dan je obveljala moja. Na ravnici v Senožetih je začel oče prehitevati tovornjak, potem pa nas je ta kar naenkrat – še danes ne vem, zakaj – izrinil s ceste. Spominjam se, da je mami zavpila iz dna duše, kot žival. Zaleteli smo se v betonsko škarpo. Bila sem polna adrenalina in se nisem zavedala, kaj se je zgodilo, močno me je bolela noga, iz glave mi je tekla kri in sem jo dobesedno požirala, zaradi česar še danes ne prenašam krvi. Ko je pome prišel reševalec, svetlolas fant z modrimi očmi, sem mu rekla, da ne grem z njim, saj s tujci še govoriti ne smem ... V rešilcu sva se z očetom ves čas držala za roke, vse dokler niso vsakega odpeljali v svojo operacijsko sobo. Od tistega trenutka, ko sem spustila očetovo dlan, se skoraj ničesar več ne spominjam.
