Če zanemarimo že kar folklorni nastop v zadnjem času »največjega in edinega merodajnega poznavalca mednarodnega prava v Sloveniji« Zmaga Jelinčiča, je zaradi napovedanih referendumov največja pozornost sinoči gotovo veljala nastopu vodje največje opozicijske stranke Janezu Janši. A tudi on ni mogel iz svoje kože: ostal je pri ozkogledi kritiki sporazuma in se pri tem, zanimivo, skliceval na dosežke svojega znanega blejskega dogovora s tedanjim hrvaškim premierom Ivom Sanaderjem. V njem sta se v sporazumela, da naj bi mejno vprašanje med državama reševalo Mednarodno sodišče v Haagu. In to kljub opozorilom, da razsodba sodišča v Haagu za Slovenijo najbrž ne bi bila ugodna. Tamkajšnji sodniki bi najverjetneje sodili zgolj po določilih mednarodnega prava, ki pa ni naklonjeno razmejitvi v Piranskem zalivu, kakor si jo večinsko želi videti slovenska politika.
Arbitražni sporazum Pahor-Kosor je v tem pogledu veliko bolj pisan na kožo zamislim v Sloveniji, kakšna naj bi bila meja s Hrvaško. Zato je v bistvu sedanji arbitražni sporazum najboljši možni izhod iz slepe ulice, v katero sta v zadnjih letih pri reševanju mejnega vprašanja zašli sosedi. In omogoča sprejetje kompromisne rešitve, ki je v tem primeru edina možna, in to brez večjih političnih pretresov na eni ali drugi strani. Še posebno, ker hkrati ponuja tudi samoumevni odgovor na včeraj dvakrat postavljeno Pahorjevo vprašanje.
Iz sredine tiskane izdaje Dela