Vrhovno sodišče ponovno o primeru Rožman

Ljubljana - Vrhovno sodišče bo zahtevo za varstvo zakonitosti v primeru sojenja škofu Gregoriju Rožmanu (1883-1959), ki jo je ljubljanska nadškofija vložila natanko pred letom dni, obravnavalo v mesecu ali dveh, so povedali na Vrhovnem sodišču. Nadškofija je zahtevo vložila zato, ker je prepričana, da je bila sodba, izrečena škofu Rožmanu leta 1946, krivična in jo je potrebno popraviti, je dejal vodja Nadškofijskega arhiva v Ljubljani France M. Dolinar, ki sicer podrobnosti zahteve ne pozna.

“Sodba ni upoštevala vseh dokazov”

"Sodba iz leta 1946 je bila izrazito politična in ni upoštevala vseh pričevanj in dokazov," pravi Dolinar, ki je z zgodovinarko Tamaro Griesser-Pečar leta 1996 izdal ekspertizo z naslovom Rožmanov proces. Rožman je bil v odsotnosti obtožen sodelovanja z okupatorjem in obsojen na 18 let strogega zapora, na desetletno izgubo državljanskih pravic in zaplembo celotnega premoženja.

Še pred vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti, ko jo ljubljanski nadškofiji omogoča sprememba zakona o kazenskem postopku iz leta 2005, je državno tožilstvo od decembra 1995 trikrat vložilo zahtevo za obnovitev kazenskega postopka proti Rožmanu. Po dveh vmesnih uspešnih pritožbah na Višjem sodišču pa je bila zahteva trikrat zavrnjena, nazadnje leta 2003.

Nadškofija uporabila zadnjo pravno možnost

Nadškofija se je zato odločila še za zadnjo pravno možnost, za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Po Dolinarjevih besedah je bila zahteva vložena zato, ker so bile po mnenju nadškofije v skupinskem procesu pred vojaškim sodiščem poleti 1946 proti Rožmanu kršene pravne norme.

Kršen sodni postopek?

Kot v knjigi Cerkev na zatožni klopi piše Tamara Griesser-Pečar, je prišlo v Rožmanovem procesu do hudih kršitev zakonov materialnega in procesnega prava. Devetdnevni proces avgusta 1946 opisuje kot enega najvažnejših povojnih procesov v Sloveniji, vsekakor pa najvažnejši za Cerkev na Slovenskem. Skupno so na vojaškem sodišču sodili šestim obtoženim, med drugim škofu Rožmanu v odsotnosti.

Po navedbah zgodovinarke je bil že med razpravo kršen sodni postopek, ker je Rožmanu sodilo vojaško sodišče, čeprav je bil civilna oseba. Poleg tega je zakon za zločine, zaradi katerih je bila na sodišču vložena obtožnica proti Rožmanu, predpisoval tudi smrtno kazen, v takšnih primerih pa bi po takratni zakonodaji morala slediti preiskava, ki pa ni bila izpeljana. Zgodovinarka tudi navaja, da Rožman ni dobil poziva na glavno obravnavo, prav tako mu ni bila izročena obtožnica, čeprav je imel pravico do ugovora.

Po njenih navedbah je sodišče sodilo različnim ljudem, ki pravzaprav niso skupno delovali, a so bili obsojeni kolektivno. Sodišče naj bi jih pavšalno bremenilo brez konkretiziranja dejanj in konkretnih dejstev.

Pri obravnavi zahteve za varstvo zakonitosti je možnih več razpletov, je že pred časom za časopis Dnevnik dejal raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti in strokovnjak za kazensko pravo Marko Bošnjak. "Če bo Vrhovno sodišče presodilo, da je zahteva utemeljena in ji bo ugodilo, ima na voljo več možnosti. Sodbo lahko popolnoma ali delno razveljavi in jo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Lahko pa samo spremeni sodbo in obsojenca tudi oprosti," pojasnjuje Bošnjak.

V ospredju pravo, ne dejstva

Po Bošnjakovih besedah je odločitev Vrhovnega sodišča odvisna od tega, kateri razlog za varstvo zakonitosti se uveljavlja in iz katerega razloga Vrhovno sodišče vložniku ugodi. Sicer pa je zahteva za varstvo zakonitosti namenjena ponovni pravni presoji zadeve, kar pomeni, da je v ospredju pravo, ne dejstva. Kateri razlog za varstvo zakonitosti se uveljavlja, ni znano.

Upokojeni beograjski nadškof Franc Perko bi sicer želel, da se poleg obnove sodnega procesa proti Rožmanu v Slovenijo prenesjo tudi njegovi posmrtni ostanki in da bi škofu postavili spomenik. Ljubljanski nadškof Aljoz Uran pa je v komentarju tega predloga lani dejal, da se zavzema predvsem za obnovitev procesa, saj je civilni osebi sodilo vojaško sodišče, proces pa je bil po njegovem mnenju enostranski.

Rožmanu bi postavili spomenik

Gregorij Rožman, rojen leta 1883 v kraju Dolinčiče na avstrijskem Koroškem, je ljubljansko škofijo vodil med leti 1930 in 1945. V duhovnika je bil posvečen leta 1907, bil je predavatelj v malem semenišču v Celovcu, v Ljubljano pa se je preselil po prvi svetovni vojni.

Že pred drugo svetovno vojno je Rožman obsodil komunizem in nasprotoval komunistični revoluciji, med vojno pa je izrazil lojalnost do italijanskega okupatorja in se zavzemal za avtonomijo Slovenije. Po vojni je bil prisiljen umakniti se na Koroško, od koder je odšel naprej v Švico in leta 1948 v ZDA, kjer je delal med slovenskimi izseljenci in begunci. Umrl je v Clevelandu.