Tiskane izdaje
Za Iztoka Jarca, ki bo s potrditvijo v državnem zboru, o kateri nihče ne dvomi, doživel ministrski krst, se začenjajo nemirni časi. Verjetno celo bolj od tistih, ki jih je doživljal kot veleposlanik v nemirnem Izraelu. Nanje ga je s poznavanjem razmer v domačem kmetijstvu dobronamerno opozoril na predstavitvi pred poslanci v odboru za kmetijstvo Geza Džuban. Po naštevanju nalog, ki se jih bo moral lotiti, če bo hotel izpolniti pričakovanja vseh, ki v njem vidijo dobro zamenjavo za odhajajočo Marijo Lukačič, še zlasti zaradi bližnjega predsedovanja Slovenije EU, si omenjeni opozicijski poslanec ni mogel kaj, da mu ne bi ob prevzemanju dote priznal, da bi mu bilo v nemirnem Izraelu verjetno laže kakor v mirni Sloveniji.
Za prvo in zagotovo ne edino vročo popotnico na ministrski stol so poskrbeli še v času njegovih priprav ali bolje – spoznavanja domače realnosti kar ljudje, s katerimi naj bi uspešno trli orehe. Med tršimi so gotovo subvencije in zmeda okrog njih. Prav včeraj z zamudo začeta letošnja kampanja oddajanja in zbiranja vlog, s katerimi naj bi država približno 70.000 slovenskim kmetom in vsem, ki kmetujejo, a ne živijo zgolj od kmetovanja, sklenila posel razdelitve denarja v okviru skupno dogovorjene evropske kmetijske politike, bo zahtevala precej napora.
Tudi če ne bi dvomili o zmožnosti tehnične izvedbe zapletenega zbiranja in odbiranja preštevilnih s številkami popisanih listov, ki naj bi predvsem velikim in iznajdljivejšim navrgli izdatne zneske evropskega denarja, je letošnji subvencijski cirkus že zaznamovan. Z napovedanim manjkom v domačem proračunu, iz katerega naj bi založili izplačila za vrsto razpisanih ukrepov, h katerim Bruselj primakne osem desetin vsega izplačanega zneska. Če bi znali, bi lahko že danes zlahka potolažili čakajoče na obljubljeni denar, da ga bodo res prejeli še letos ali najpozneje v začetku prihodnjega leta. Tako kot to znajo v sosednji Avstriji. Izziv za novega ministra in osveženo vlado torej.
