Tiskane izdaje
Pred desetletji so imele številne šole svoj vrt, ki so ga deloma iz domače navade, deloma zaradi preskrbe šolske kuhinje z zelenjavo obdelovali učitelji in učenci. Sčasoma so vrtove izpodrinila igrišča, a tudi njihove površine so se krčile zaradi širjenja parkirišč. Spreminjanje namembnosti šolskih zelenih površin ne bi moglo bolje odsevati družbenih sprememb in miselnih vzorcev posameznikov. Logiko sodelovanja in tesne povezanosti z naravo je zamenjala logika hedonistične igre, to pa sta nadgradila brezbrižni kapitalizem in virtualno okušanje sveta, ki – vse tako kaže – vodita v pogubo. Na Inštitutu za trajnostni razvoj menijo, da je skrajni čas, da obrnemo potek tega procesa. Zato so pripravili ambiciozen projekt Šolski ekovrt. V slabem letu so k njemu pritegnili že 143 osnovnih šol, vrtcev, gimnazij, srednjih šol in dijaških domov, ki bodo uredili svoj ekološki vrt.
Hrana je spet pomembna, dragocena, celo draga dobrina. Povpraševanje po kakovostnih, ekoloških živilih in njihovem pridelovanju narašča, ker se vse več ljudi zaveda, da s kemično podporo pridelana hrana škoduje tako zdravju kot okolju. Znanje o ekološki pridelavi potrebujemo tudi za preživetje, dolgujemo ga prihodnjim generacijam. Poleg tega je v šolah vse več sebične tekmovalnosti, otroci imajo malo možnosti za sodelovanje in vrt je eno redkih okolij, kjer se ga še lahko naučijo, je o pomenu ekoloških vrtov v šolah na prvi javni predstavitvi projekta spregovorila njegova koordinatorka Anamarija Slabe z Inštituta za trajnostni razvoj (ITR). Šolski ekovrt je tudi pomemben sodoben učni in vzgojni pripomoček, zato nameravajo spodbuditi oblikovanje šolskih ekoloških vrtov po vsej Sloveniji in jih povezati v mrežo, ki bo živela tudi po koncu projekta. Denar zanj je do junija prihodnje leto zagotovila Švica v okviru svojega prispevka razširjeni Evropski uniji, ITR upa tudi na domačo podporo. »Ne gre le za projekt, ampak simbol nove paradigme trajnostnega razvoja in novega sveta, zato bi morali šolske ekovrtove nujno vključiti v učne načrte,« je poudarila ambasadorka projekta Manca Košir.
Projekt se je začel z vrsto delavnic o načrtovanju šolskega ekovrta. Marca je potekal uvodni seminar, na katerem so predstavniki šol in vrtcev v mreži spoznali osnovna načela ekološkega vrtnarjenja in permakulturnega načrtovanja. Aprila in maja je sto predstavnikov vzgojno-izobraževalnih ustanov – Inštitut za trajnostni razvoj je od 143 izbral 15 ustanov, ki jim zagotavlja strokovno podporo tudi na terenu, da bodo v času trajanja projekta že pripravile vrt ali izvedbeni načrt zanj –, na delavnicah s pomočjo strokovnjakinje za permakulturo Jožice Fabjan izdelalo permakulturni načrt za svoj šolski ekovrt. Junija je zaživel spletni portal solskiekovrt.si, minuli četrtek so se predstavniki posameznih šol zbrali na drugem seminarju, na katerem so predstavili svoje dosežke, se pogovorili o načrtovanju opravil na vrtovih, izmenjali »vrtnarske« izkušnje in izkušnje s pridobivanjem lokalnih sponzorjev, včeraj pa so se šole s svojimi gradivi in vrtninami predstavile tudi na stojnici v okviru ljubljanskega ekotedna.
Špageti ne rastejo
Nekatere ustanove so imele zelenjavne vrtove že prej, vendar so pogrešale poglobljeno znanje o vrtnarjenju, zlasti ekološkem, zato so se vabila v projekt Šolski ekovrt zelo razveselile. Druge so o ekovrtovih začele razmišljati šele z vključitvijo v mrežo. Med prve spada vrtec Šentvid. Ideja za vrt se jim je porodila v okviru eko projekta in projekta uvajanja elementov pedagoškega koncepta Reggio Emilia, s katerim so želeli pri otrocih spodbuditi odgovoren odnos do narave in hrane, razširiti njihovo znanje o naravi in zakonitostih živega sveta ter spodbuditi skrbnost in sodelovanje. V projekt Vrt v vrtcu, kakor so ga poimenovali, so se vključili vsi zaposleni in njegove dejavnosti vpletli v vsa področja vzgoje malčkov, pove vzgojiteljica Damjana Zupanc. Vse delo na vrtu so opravili v sodelovanju z otroki. Na začetku leta so opazovali, kako je traktor preoral travnik za vrtcem, pomagali so pri oblikovanju in izdelavi stez in gred, se igrali, raziskovali in eksperimentirali s prstjo, pripravljali sadike, opazovali kalitev ekoloških semen, rastlinicam igrali za hitrejšo rast, ob opazovanju vrta spoznavali matematične pojme, živali in rastline, se učili likovnega izražanja, pobirali prve pridelke in okušali plodove.
»Ker je zelenjava zrasla na njihovi gredici, so jo z veseljem pokusili tudi otroci, ki je drugače ne marajo,« jih je pohvalila Zupančeva. Vzgojiteljica Helena Miklavčič se spomni številnih smešnih prigod. Otroci so v zemljo zasadili špagete in na kamenčkih narisane jagode. »Še malo, pa bomo jedli špagete,« so se veselili. »Ugotovili pa smo, da kamni in makaroni kljub zalivanju ne rastejo,« se nasmeje Miklavčičeva. V projekt so se dejavno vključili tudi starši, med drugim so nakupili ekološka semena, vrt pa občudujejo vsi mimoidoči, pove vzgojiteljica. »Vrt je res bogato učno okolje,« se strinja pomočnica ravnateljice Mateja Štih. V vrtcu Šentvid je postal način življenja celotnega osebja in malčkov, zato bodo zanj skrbeli tudi v prihodnosti. Načrtujejo oblikovanje visoke grede, zeliščne gredice ter postavitev namakalnega sistema in pasti za voluharje, patente za katere so prispevali tudi malčki. »In to kakšne!« razširi oči Zupančeva.
Povezanost z lokalno skupnostjo
Osnovna šola Miška Kranjca v Ljubljani se je v projekt Šolski ekovrt vključila predvsem zaradi želje po tesnejši povezanosti z lokalno skupnostjo in občutka, da je šola v njej sprejeta, pojasni vodja projekta šolski ekovrt in bodoči mentor istoimenskega krožka Milan Predovič. »Imeli smo veliko težav zaradi vandalizma in smeti, ki so jih na šolsko zelenico, odprto proti cesti, metali mimoidoči. Ker površine večinoma niso imele prave namembnosti, smo se jih odločili učinkoviteje izkoristiti.« Pri tem so upoštevali predloge učencev 9. razredov. Najprej so ozelenili skalnjake in v korita na šolskem dvorišču zasadili cvetje, na zelenici za šolo so obrezali in razredčili veje jablan v sadovnjaku, posaditi pa nameravajo še nekaj dreves, ki bodo v poletnih dneh metala prijetno senco na soparne učilnice. Otroci v podaljšanem bivanju so lani uredili zelenjavno gredico, ki jo bodo letos nadgradili s permakulturnim vrtom, opazovali so roj čebel na jablani, ki je zletel iz bližnjega zasebnega čebelnjaka, med našim obiskom so mentorju pomagali sestavljati kompostnik. »Učence nižjih razredov narava najbolj zanima. Zakaj bi se v podaljšanem bivanju igrali le z žogo? V višjih razredih pa zanimanje na žalost upade,« prikima Milan Predovič. Samozavestni gibi pri sestavljanju kompostnika – naredil ga je s pomočjo tasta – ob pomoči otroških ročic dajejo vedeti, da se spozna na vrtna opravila. »Odraščal sem v Metliki, neposredno za hišo je bila gmajna. Pa tudi lepo je imeti zemljo v rokah.« Otroci, ki imajo ob sebi takšen zgled, mu bodo pozneje, ko bodo odrasli, gotovo poskušali slediti.
