Tiskane izdaje
Tako ugotavljajo tudi v mariborskem blokovskem naselju Borova vas, kjer so hektar zemljišča povezali v Urbani eko vrt in na njem uredili 75 vrtičkov: »Približno 15 odstotkov tistih, ki so jih najeli, je v slabem finančnem položaju in potrebujejo vrtiček za preživetje. Štirideset odstotkov ima največ 550 evrov pokojnine, tudi zanje je dobrodošlo, da z lastno pridelavo zelenjave privarčujejo okoli 400 evrov na leto,« je povedal Zoran Zobović, predsednik društva Urbani eko vrt. Član društva ima s plačilom najemnine in prispevkov (med njimi za ekološki certifikat) največ 60 evrov stroškov na leto.
Tudi Mestna občina Ljubljana, kjer so bili prav vrtički in njihova »naselja« pogosto jedro spora z mestno oblastjo, zdaj sprejema nov odlok, ki razširja možnost urejanja vrtov na vsa kmetijska zemljišča. Radi bi tudi omogočili oddajo neurejenih zemljišč in tako povečali možnosti za samopreskrbo prebivalstva z vrtninami.
Odvisnost od uvoza
Z obdelovanjem vrtičkov seveda ni mogoče bistveno povečati deleža samopreskrbe z zelenjavo. Je pa to lahko možnost prihranka ali celo vir prihodkov za številne brezposelne in tiste, ki kljub delu ne zaslužijo dovolj za dostojno življenje, je prepričana Radmila Mihelič iz Združenja brezposelnih Slovenije. Začasni podatki za leto 2012 kažejo, da vsak dan uvozimo za 260.000 evrov užitnih vrtnin. Če bi jih pridelovali sami, bi to - ob izplačilu tisoč evrov bruto mesečne plače - zagotovilo 7800 novih delovnih mest. Poleg tega je v uporabi približno 480.000 hektarov kmetijskih zemljišč, kar 30.000 hektarov - čeprav imamo precej manjši obseg obdelovalnih površin na prebivalca od evropskega povprečja - pa se jih zarašča.
In tako nazadnje pridemo do podatka, da je povprečna stopnja samopreskrbe pri pridelavi zelenjave le 38-odstotna. Kakovost hrane pri nas je zato zaradi odvisnosti od uvoza slabša, kar ugotavljajo tudi v številnih javnih zavodih, ki jih pri izbiri omejuje zakonodaja na področju javnega naročanja. Za hrano v teh zavodih porabimo vsako leto okoli 120 milijonov evrov proračunskih sredstev, le malo tega je namenjenega lokalno pridelani hrani.ž
Eden izmed pomembnih vzrokov za tako majhen delež samopreskrbe z zelenjavo sta vsekakor razdrobljenost zemljišč in dejstvo, da na površinah, kjer bi lahko pridelovali hrano za ljudi, pridelujemo predvsem živalsko krmo. »Imamo veliko živinorejskih kmetij, ki jim nihče ne ponudi alternative, same pa je ne vidijo, zato želijo ohranjati takšne razmere. Ni pa spodbud za preusmeritev. To bo treba spremeniti. In to bi bilo dobro ne le za kmete, ker bodo prodajali nekaj, s čimer bodo konkurenčni ... Ko bo zmanjkalo plačil v okviru kmetijske politike, ne bo več denarja za vzdrževanje sistemov, ki za okolje niso sprejemljivi, prav tako pa tudi ne ekonomsko,« je poudarila Anamarija Slabe z Inštituta za trajnostni razvoj.
Hrana za jutri
Ministrstvo za kmetijstvo in okolje je pred kratkim pripravilo osnutek operativnega programa za izvedbo resolucije Zagotovimo si hrano za jutri, za kar naj bi do leta 2020 namenilo 2,3 milijarde evrov. Med načrti so tudi povečanje samopreskrbe z zelenjavo s sedanjih 38 odstotkov na 60, pri čemer poudarjajo ekološka živila. Finančne spodbude bodo, kot upajo mnogi, tudi vplivale na cene ekološke zelenjave, ki so v povprečju za vsaj tretjino višje od tistih za zelenjavo, ki ni pridelana ekološko.
