Vsak ima pravico do lastnega mnenja, a ne do lastnih dejstev

Včeraj sem maraton pretekel v treh urah. Mojemu nevoščljivemu sosedu to ni bilo všeč, zato je na svojem profilu na facebooku zapisal, da sem dobrih dvainštirideset kilometrov zmogel v treh urah in pol. Čeprav sem v odgovoru priložil uradne rezultate, iz katerih je bilo jasno razvidno, da se je štoparica ustavila natanko pri treh urah, je bila škoda že storjena. Vsa soseska se je začela spraševati, čigavo dejstvo je bolj pravilno.

Uvodni odstavek je popolnoma izmišljen, pa tudi če bi bil resničen, škoda ne bi bila prehuda. Drugače je v politiki. Ko so družbena omrežja začela spodrivati gostilniške debate in se hkrati spreminjati v največje svetovne medije, se je za politične akterje marsikaj spremenilo. Do takrat so volivce na daljavo nagovarjali prek časopisov, radia in televizije, nenadoma pa so neželeni posredniki postali odveč.



Trditi, da politične manipulacije pred tem ni bilo, je velik nesmisel; kvečjemu se je spremenila njena oblika. Danes je osebnejša in lažje izvedljiva kot kdajkoli, saj politiki z enim tvitom nagovorijo več tisoč ljudi. Navidez neposredno, vendar ne povsem. Med uporabnikovim zaslonom in strokovnjakom za odnose z javnostmi, ki najbrž upravlja politikov spletni profil, so še algoritmi in moderatorji družbenih omrežij, vendar za te v (pre)mnogih državah ne vemo, koliko jih je in kaj natančno počnejo.

»Če bi poznali te številke za vsako državo, bi bolje razumeli, koliko objav Facebook sploh lahko izbriše in kako natančno se lahko poglobi v vsebino, ali je ta dovoljena ali ne,« je pojasnila avstrijska novinarka in raziskovalka Ingrid Brodnig, avtorica več knjig o lažnih novicah, družbenih omrežjih in digitalnih medijih. Meni, da bi morali lastniki družbenih omrežij več denarja nameniti za oboje – tako človeško znanje kot izboljšanje tehnologije: »Facebook vsak dan uporablja približno milijarda ljudi in pol: utopično je pričakovati, da zaposleni pri tem tehnološkem gigantu sami lahko nadzorujejo tolikšno količino objav. Algoritem nalogo opravi bolje kot človek, ki ne bi zmogel upravljati toliko informacij. Rešitev ni, da vse algoritme označimo za slabe. Vprašati se moramo, v katerih situacijah nam lahko pomagajo. Po drugi strani tehnologija v marsikaterem primeru še ni dovolj pametna, da bi se z njo lahko pravilno odzvali.« Kot primer je navedla ameriške volitve leta 2016. Uporabniki so za oglase s politično vsebino plačali v rubljih, kar je dovolj poveden pokazatelj, da so Rusi želeli vplivati na mnenje Američanov. Facebook bi jih moral izbrisati, a jih ni.



Da glorificiranje človeških urednikov in demoniziranje algoritmov ne vodi v rešitev problema, opozarja tudi Igor Vobič, profesor s katedre za novinarstvo na ljubljanski fakulteti za družbene vede: »Tako kot so algoritmi ustvarjeni v specifičnem družbenem kontekstu in oblastnih razmerjih ter imajo vtkane interese inženirjev oziroma tistih, ki so inženirje zaposlili, tako tudi človeški uredniki, na primer v novinarstvu, delujejo znotraj kompleksnega konflikta poklicnih novinarskih vrednot in interesov lastnikov. Samo s človeškimi uredniki in brez širših sprememb ne bomo presegli zgodovinskega protislovja razvoja družbenega komuniciranja in novinarstva.«

Nujna sprememba zakonodaje

Kako se manipulacija na družbenih omrežjih sploh pojavlja? Samantha Bradshaw in Philip N. Howard z univerze v Oxfordu v raziskavi Challenging Truth and Trust: A Global Inventory of Organized Social Media Manipulation navajata pet načinov: lažne račune, sporočila političnih strank, napade na opozicijo, sporočila, ki odvračajo pozornost od pomembnih tem ter nadlegovanje in trolanje.

Največkrat gre za nekakšno reklamo. Močno dvomim, da kričeči glasovi, ki nam zagotavljajo, da je ta pralni prašek resnično najboljši, potrošnike takoj prepričajo, da ga kupijo. A ko oglas vidijo že stoprvič, jim počasi preide v podzavest, zato je več verjetnosti, da se bodo v trgovini odločili za prav določen izdelek. Podobno je s političnimi sporočili: večkrat kot vidimo neko laž, verjetnejša in prepričljivejša se nam bo zdela, čeprav smo na začetku ob njeni omembi le zamahnili z roko. Politikom ustreza, da je medijska zakonodaja marsikje, tudi v Sloveniji, povsem neprilagojena digitalnim medijem in družbenim omrežjem. Čeprav je sprememba zakona po Vobičevem mnenju nujna, sama po sebi ne more rešiti nastale situacije, saj je problem postfaktičnosti v političnem življenju širši: »Razsvetljenski principi racionalnosti in vedenja, utemeljenega na znanstveni metodiki in preverjanju, so razrahljani, zato poklicno novinarstvo, ki tudi temelji na teh principih, v smislu lažnih novic nima pravih odgovorov. Zatekanje v naivni realizem, ki temelji na uravnoteževanju perspektiv, preverjanju informacij in kritiki populizma, razliko le poglablja.«



Tudi Brodnigova se strinja, da je del rešitve v novih zakonih, hkrati pa poudarja pomembnost transparentnosti objav na družbenih omrežjih. Med ameriškimi volitvami so morali televizijski oglasi gledalce opozoriti, kdo je plačal zanje – zakaj ni tako tudi na facebooku, se sprašuje avstrijska avtorica. Poleg tega bi morale vse države sprejeti zakon, po katerem bi vsa večja družbena omrežja morala javno objaviti, katere oglase s politično vsebino so prikazovala različnim skupinam uporabnikov, ter pogosteje in natančneje obrazložiti, zakaj so izbrisala neko objavo ali blokirala račun.

Prepričana je, da je največja grožnja nezmožnost razlikovanja med dejstvi in mnenji. Med predsedniškimi volitvami v Avstriji leta 2016 so se po družbenih omrežjih razširila sporočila, da ima kandidat Alexander Van der Bellen raka, zato je nezmožen opravljati funkcijo. Njegova ekipa je, da bi dokazala neresničnost objav, javno objavila zdravniška poročila, iz katerih je bilo razvidno, da je Van der Bellen zdrav. Zanj se je vse srečno izteklo, postal je predsednik, vendar je ta primer dodatno polariziral že tako razdeljene avstrijske volivce in otežil politično razpravo. Mnogi še vedno verjamejo, da je bil predsednik bolan. Podobno je bilo lani: svetovalec avstrijskih socialdemokratov (SPÖ) je ustanovil lažni profil, prek katerega je napadal bodočega kanclerja Sebastiana Kurza. »Ljudi večkrat slišim, ko tarnajo, da ni več mogoče vedeti, kaj je resnica in kaj laž. Ta politik trdi to, drugi pa ono, pravijo. Vseeno sem prepričana, da je je razlika med mnenji in dejstvi velikokrat zelo jasno razvidna. Van der Bellen ni imel raka – to je dejstvo, ne mnenje. Če želimo učinkovito demokracijo, moramo upoštevati nekatera preprosta načela. Eno je: vsak ima pravico do svojega mnenja, a ne do svojih dejstev.«

Podobno meni tudi Vobič: »V Sloveniji že površinski vpogled nakazuje, da smo v dobi, v kateri je moderno dejstvo izgubilo veljavo in imamo državljani težave na podlagi dobljenih (dez)informacij oblikovati mnenje.«

Moč kibernetičnih čet

Manipulacija je drag šport. Zanjo je v nasprotju s prepričevanjem značilno, da jo lahko izvajajo le močni in vplivni – torej tisti, ki imajo denar. Kot navajata avtorja z Oxforda, so politične stranke od leta 2010 zapravile več kot pol milijarde dolarjev za raziskave in razvoj orodij, s katerimi je prek družbenih omrežij vplivati na javno mnenje. V nekaterih državah to vključuje prizadevanja za boj proti ekstremizmu, vendar gre v večini primerov za razširjanje lažnih novic in zavajajočih informacij med volitvami. Ponekod najemajo posebne skupine, kibernetične čete* (ang. cyber troops), ki v zameno za plačilo na vse mogoče načine poskušajo očrniti nasprotnike. Najbolj organizirane so v velesilah, kot so Rusija, Kitajska in ZDA – v teh so njihovi programi, sodeč po ocenah Bradshawove in Howarda, vredni več kot dvesto milijonov dolarjev. Imajo več tisoč zaposlenih, njihovo delovanje pa v primerjavi z manjšimi četami ni omejeno le na predvolilno obdobje. Pogosto delujejo v povezavi z zasebnim sektorjem, spletnimi subkulturami, hekerji in prostovoljci, ki podpirajo stališča naročnika.

Kako škodljive so kibernetične čete, najlažje spoznate na lastni koži, pa se vam zato ni treba pobliže spoznati z njimi. Dovolj je, če peščica vaših prijateljev na facebooku od časa do časa objavi novico, da je neki politik nesposoben. Predstavljajte si, da to dan za dnem, objavo za objavo počne več tisoč dobro organiziranih ljudi. Prej ali slej sprožijo pojav, ki ga raziskovalci javnega mnenja imenujejo vlakovni učinek: posameznik se seznani s tem, kaj vsi mislijo, pri čemer to zanj postane bolj sprejemljivo kot na začetku.

Bogate spremljajo afere

Facebook nima le več uporabnikov kot katerakoli država prebivalcev, od številnih držav je tudi bogatejši: po Forbesovi oceni je vreden 477 milijard evrov. Po drugi strani ga vse pogosteje pretresajo škandali. Letos je najbolj odmevala afera s podjetjem Cambridge Analytica, ki je zlorabilo podatke 87 milijonov uporabnikov facebooka v kampanji za ameriške volitve leta 2016 na strani sedanjega predsednika Donalda Trumpa.

Omenjene težave so zadosten razlog, da se vprašamo, ali je Facebook sposoben sam nadzorovati objave na svojih straneh. Morda še pomembnejše vprašanje je, ali si tega sploh želi … »Prepuščanje reševanja problema lažnih novic samoregulaciji, torej spletnim gigantom, kot so Facebook, Google in Twitter, utegne problem poglobiti oziroma ta utegne zgolj spremeniti obraz. Nenehno nadzorovanje uporabnikov, ciljanje uporabnikov na podlagi velikih podatkov in lansiranje velikih kampanj prepričevanja so neločljiv del poslovnega modela spletnih platform,« pravi Vobič in dodaja, da »nas zgodovina uči, da prepuščanje politični oblasti, da določa koordinate resnice, pomeni nevarnost za politično življenje, saj namesto vključujočega komuniciranja dobimo konformno okolje z omejeno kritiko nosilcev družbene moči.« Po njegovem mnenju je rešitev treba iskati v novih javnih platformah na podlagi resne razprave o komunikacijskih pravicah ter v vzpostavitvi javnih mehanizmov, prilagojenih novemu digitalnemu okolju.

»Napačna razlaga holokavsta«

Pred kratkim je veliko prahu dvignila izjava ustanovitelja Facebooka Marka Zuckerberga, ki je branil cenzorje, ki so se zavestno odločili, da ne izbrišejo objav, v katerih so uporabniki zanikali holokavst. Po njegovem mnenju »obstajajo ljudje, ki si določene stvari nenamerno napačno razlagajo«. Ingrid Brodnig je glede tega jasna: »Pri nekaterih objavah ne moremo razpravljati o svobodi govora. Če Facebook nekomu prepove širiti lažne novice ali žaliti svoje nasprotnike, mu s tem ne krati te pravice. Kadar uporabnik s svojimi objavami krši zakon, bi se morala družbena omrežja še posebno hitro odzvati.«

Pretirana čustvena otopelost ne bo rešila ničesar, vseeno pa preveč čustev na nepravem mestu povzroči več škode kot koristi. Še posebno v politiki. »Ne le v Sloveniji,« pravi Vobič, »tudi drugod se je politično komuniciranje v zadnjih nekaj desetletjih pomembno spremenilo – predvsem z vidika značaja: ne zanima ga toliko razum kot emocije, predvsem strah.« In jeza, bi dodala Avstrijka, leta 2008 dobitnica nagrade European Young Journalist Award. Pred nemškimi parlamentarnimi volitvami je proučevala odzive volivcev na facebooku. Ugotovila je, da ima gigant Facebook raje, če se uporabniki na objave odzovejo z jeznim, žalostnim, osuplim ali nasmejanim smeškom, kot če jih le všečkajo: njegovi algoritmi jih prepoznajo kot zanimivejše, posledično se pogosteje pojavljajo na vrhu seznama novic. Ni čudno, da je na teh volitvah Alternativa za Nemčijo (AfD) prejela zanjo visokih 12,6 odstotka glasov, saj je bilo kar 56 odstotkov smeškov pod njenimi objavami jeznih. A čeprav pomaga, jeza še ni zagotovilo za uspeh v političnem ringu. Ali kot je sogovornica že pred časom komentirala svojo raziskavo: »Tudi pozitivno naravnana kampanja je lahko uspešna. Spomnite se le Baracka Obame leta 2008 s kampanjo Upanje. Res pa je, da takšna kampanja zahteva veliko več truda.«