Vsak je skrbel za svojega Bosanca

Ljubljana – V vojni v Bosni in Hercegovini je umrlo približno sto tisoč ljudi. Domove jih je zapustilo skoraj dva milijona. V Slovenijo jih je prišlo od 35.000 do 70.000, odvisno od vira informacije. Zdaj jih toliko v državo vstopi v nekaj dneh. Številke niso primerljive, so pa primerljive izkušnje nekdanjih beguncev, ki zdaj pomagajo tistim, ki prihajajo.

Ta vojna je zdaj oddaljen spomin in tudi zato predmet manipulacij o številkah, o oblikah pomoči, o ljudeh – o gostiteljih in tistih, ki so pri nas poiskali zatočišče.

Otroška psihiatrinja dr. Anica Mikuš Kos je ena redkih, ki se dobro spominjajo, kako je Slovenija takrat sprejela begunce iz te države. Ko so začeli prihajati, je bila še direktorica svetovalnega centra za otroke in mladostnike v Ljubljani, ki sta ji do upokojitve manjkali dve leti. Po njej je svoje programe prenesla na Slovensko filantropijo, nevladno organizacijo za pospeševanje prostovoljstva, ki ji še danes predseduje. Slovenska filantropija oziroma njen center za psihosocialno pomoč beguncem je postala implementacijski partner visokega komisariata za begunce (UNHCR) za psihosocialne programe za otroke. Iz svoje izkušnje – kot sedemletna deklica je morala med drugo svetovno vojno poiskati zatočišče pri kmetu Garačiću v vasi Orahovica – je dobro vedela, da begunci potrebujejo več kot samo streho nad glavo in tri obroke hrane na dan.

Težavno preštevanje

Zaradi vojne v BiH je moralo1.800.000 ljudi zapustiti domove. Mnogi se niso vrnili. »Kako žalostno je življenje starejših in starih, ki so ostali v raznih državah, sem spoznala v Kanadi leta 1998. Tedaj sem srečala učitelje begunce, s katerimi sem delala v Sloveniji. Živeli so v lepih stanovanjih, prejemali socialno podporo, s katero so lahko dostojno živeli. Niso pa mogli dobiti dela. Moški so vse dneve posedali pred televizorjem, veliko kadili. Ženske so kuhale otrokom bosansko hrano, dokler se niso vživeli v kanadsko okolje, vzljubili 'fast food', prevzeli kanadske navade prehranjevanja in prenehali jesti bosanske pite,« je zapisala v svoji avtobiografiji Moje življenje, moje delovanje (Celjska Mohorjeva družba, 2015).

Spomladi 1992 so v Slovenijo začele prihajati ženske, otroci in starejši. Nihče ne ve natančno, koliko jih je prišlo, a govorilo se je tako o številki okoli 70.000 ali 75.000 beguncev in še 30.000 ilegalnih migrantov kot o 40.000 beguncih po konvenciji UNHCR. Odvisno od zornega kota in potreb. Za uradno je kasneje obveljala številka 35.000.

Približno deset tisoč otrokom je Slovenija omogočila šolanje v osnovnih šolah, razmeroma dobro je poskrbela tudi za šolanje srednješolcev. »Evidentiranje in preštevanje beguncev sta bili iz stvarnih razlogov zelo težavni,« se spominja Anica Mikuš Kos. Vstopi in izstopi so vsak dan spreminjali situacijo. Tiste, ki so ostali, so namestili predvsem v nekdanje vojašnice, nekaj pa jih je šlo k sorodnikom.

Pomoč na ravni države je bila po njenih besedah korektna, kakovost življenja v begunskih centrih pa odvisna od upravnikov. Med njimi so bili »krasni« in manj krasni. »Sloveniji je na ravni države in institucij primanjkovalo predvsem spoštovanja do človeškega dostojanstva beguncev,« se spominja zdravnica.

Beguncem v Sloveniji so pomagale tudi druge države, ki so ali prispevale denar ali pa so od tam prihajali prostovoljci, domače, tuje in mednarodne nevladne organizacije, Katoliška cerkev, Komisariat Združenih narodov za begunce in številni slovenski državljani, ki so prinašali hrano, posteljnino, sprejemali begunce v svoje domove. »Veliko je bilo tudi sovražnega govora. Meni so na primer grozili po telefonu. Vendar je kljub slabim besedam o beguncih in o tem, da se Slovenija zaradi njih izčrpava, krožil šaljivi rek, da ima vsak Slovenec svojega Bosanca, ki mu pomaga, ne da bi o tem pravil.«

Ko se danes pogovarja s tistimi, ki so bivali pri nas kot begunci, pravijo, imajo Slovenijo večinoma v zelo lepem spominu, čeprav so doživeli marsikaj slabega. To so pozabili, zapomnili pa so si, da jim je Slovenija dala streho nad glavo in jih nahranila in da je bilo kar nekaj dobrih ljudi pripravljenih pomagati.

Preberite še zgodbi Vahide Huzejrović in Žane Kapetanović.

***

Spomin na mojo pot

Vahida Huzejrović je bila najprej begunka, nato prejemnica pomoči in nazadnje prostovoljka. Dvajsetletnica je v Slovenijo prišla, ko je ta že zapirala meje. »Ko zdaj gledam prizore z meje, me marsikaj spomni na mojo pot. Bregana in vlak sta bila pomembna tudi v mojem življenju.«

Spreminjajo se časi in spreminjajo se oblike begunstva. »Takrat nismo imeli nobenih informacij, niti mobitelov ali telefonov, zdaj je dostop do informacij lažji. Med begunci je precej izobraženih, ki se, predvidevam, znajdejo; ki so svojo pot načrtovali. Zato bi bilo treba njih vprašati, kaj potrebujejo. Če pa bi lahko nekaj sporočila družbi, ki jih sprejema, bi dejala, da je zelo pomembno, kdo dela z njimi v begunskih in nastanitvenih centrih. Iz centrov za bosanske begunce imamo zelo dobre in zelo slabe izkušnje.«

Poudarja, da je za otroke zelo pomembna takojšnja vključitev v šolo, za odrasle pa, da se jim omogoči delo. »Zdaj imam 44 let in komaj 12 let delovne dobe. Če doživim visoko starost, bom morda živela od socialne pomoči. Morda bom v breme sebi in Sloveniji. Če bi takoj delala, bi lahko prispevala za državo Slovenijo in za svojo prihodnost.«

Dom je morala zapustiti junija 1992. »Moške so odpeljali v taborišča, ločili so me od mame, nisem vedela za druge. Šli smo skozi Doboj, nazadnje smo prispeli v Gračanico. Popisali so nas predstavniki Rdečega križa. Potem smo morali zapustiti še to mesto, ker se je razdivjala vojna. Otroke in ženske so bosanski vojaki hoteli spraviti na varno, zato so nas poslali naprej. Z avtobusom so nas odpeljali v Slavonsko Požego. Ko smo se peljali čez neki most, so na nas streljali. Morali smo leči na tla. Na avtobus so vstopili hrvaški vojaki, iskali so moške, da bi jih odpeljali. Ampak večinoma smo bili otroci, ki nismo vedeli, kaj se dogaja niti kdo strelja na nas.«

Pristala je v begunskem centru v Hrastniku, v nekdanji Gradisovi baraki. »Zame je bila to ena najhujših izkušenj v življenju. Prej sem poskušala preživeti in nisem razmišljala, zdaj pa sem imela čas za to.«

Po prihodu so jo vprašali, ali bi bila prostovoljka v begunski šoli. Dejala je, da se ne čuti sposobno, v resnici pa se ji ni ljubilo. »Preprosto nisem imela volje do življenja. Potem so poleti začeli prihajati prostovoljci in prosili so me, da bi jim pomagala prevajati. To je bila zame muka. Vsak dan sem se morala pogovarjati. A prav to mi je pomagalo, da sem preživela. Imela sem razlog, da se zjutraj zbudim, da si organiziram dan, uporabljala sem svoje znanje, angleščino in nemščino. Potem sem začela delati tudi v šoli, spoznavati težave otrok in sčasoma sem dojela, da nisem v najslabšem položaju. Da so tu še otroci, ki jih je treba izvleči iz pižam. Šolo so imeli v barakah, kjer so živeli. Ves dan so bili v copatah in pižamah. Nekateri se niso niti umili. Ko smo jih vključili v delavnice, so dobili razlog, da se umijejo in oblečejo.«

Pri otrocih je bila, kot pravi, najhujša žalost v očeh. »Nekateri niso imeli nobenih simptomov, samo to žalost. Smejali so se in igrali, v njihovih očeh pa sta se kazala žalost in hrepenenje po domu, po stari mami, po domačih živalih, po sadovnjaku, po hiši. Ko smo začeli delati z otroki, ko smo začeli v njihova življenja vračati nasmehe, so se nasmehi vrnili tudi na obraze mamic. Če vidiš, da je tvoj otrok srečen, si tudi ti.«

Ko si enkrat na varnem, pride za tabo vse drugo, pravi Vahida Huzejrović. Takrat moraš zaživeti. Redki so se sposobni sami znajti, premagovati travme brez ustrezne pomoči.

***

V telefonu je vse, kar si

Žana Kapetanović je iz Sarajeva zbežala z zadnjim avtobusom Otroške ambasade za mame in otroke. Do zadnjega je bila prepričana, da ne bo zapustila doma, ker bo vse skupaj minilo, pa čeprav so ponoči zaradi napadov že spali v kleti. »Ker so nas tisto noč spet množično obstreljevali, sem si potem zjutraj rekla: od kod meni pravica, da to počnem otrokom. Pobrala sem nahrbtnik in oba otroka, stara sta bila štiri in devet let, in smo šli.«

Za begunca ni najhujše, da pride kot ubožec, lačen in umazan, ampak da pride kot človek brez identitete, kot nepopisan list. Žana Kapetanović je imela to srečo, da je bila po duši in družinski tradiciji novinarka. Vedela je, da mora napisati nekaj prispevkov in šele potem potrkati na vrata. Urednici revije Jana Bernardi Jeklin je prinesla dva teksta, povezana z vojno in begunstvom in ona je rekla, ja, potrebujem te.

»Naredila sem najboljši korak v svojem življenju, Bernarda pa je naredila najboljše, kar je lahko, s tem, da mi je dala možnost za delo. Prišla sem v objem ljudi širokih obzorij, ki so me imeli za sebi enako. To je spet zelo pomembno: da te sprejmejo in potem rečejo, zdaj pa pokaži, kaj znaš.«

Pisala je kolumne o svoji begunski izkušnji, a delala je tudi vse, kar so delale druge novinarke. Zanjo je to bilo zdravilo. »V kolumnah sem povedala celo preveč za okus Slovencev. Eni so se čudili, kako sem lahko pisala tako odkrito in čustveno, kako sem lahko napisala uvodnik Vietnamski sindrom na bosanski način, v katerem sem razkrila, kako je bilo, ko je mož prvič prišel na obisk. To je bila katastrofa. On je bil drug človek, jaz sem bila drug človek in od takrat nisva bila več skupaj. Vojna je mejna situacija, v kateri nihče ne ve, kako se bo v njej obnašal. Pisala sem o mami: kako lahko zdržim, da jaz tukaj jem, ona pa je tam lačna.«

Najprej je živela pri sorodnikih, a je hitro ugotovila, da ne more nekomu vskočiti v življenje in tam ostati več mesecev. Po treh se je odločila, da gre v zbirni center. »V resnici je to bila delavska baraka, kjer si bil prepuščen sam sebi. Nisi lačen, nekaj dobiš za obleči. Kar naredi družba, je nujno, je potrebno, ampak to ne pomeni, da družba naredi tudi tisto, kar je osnovno: da komunicira z ljudmi. Ljudje so osamljeni. Komaj ti uspe, da ostaneš normalen, psihično zbran v okolju, ki je sicer zdravo, kjer ni vojne, a nekaj sto kilometrov stran je. Vsak dan jo spremljaš po poročilih in se sprašuješ, kdo od tvojih je še živ. Komaj sem zbrala moč, da sem bila normalna do otrok. Begunci potrebujejo tudi psihološko obravnavo in stike z ljudmi. Najbolj koristno je, da nekomu pomagamo osebno, da pomaga človek človeku, kot so meni kolegice.«

To zdaj prenaša novim beguncem. »Ti ljudje ne prihajajo, da bi komu kaj vzeli. Kdo pa gre od doma, če ni nujno? Poslušam ljudi, ki sprašujejo, zakaj imajo pametne telefone. Šla sem z malim nahrbtnikom in dvema otrokoma, ampak če bi zdaj šla od doma, bi najprej vzela pametni telefon. Kot begunec si človek brez identitete. V tem telefonu je vse, kar si in kar si nekoč imel.«

Njihovo stanovanje v naselju Dobrinja je zgorelo nekaj dni zatem, ko so ga zapustili. »Nikoli mi ni bilo žal, da sem šla. Nič nisem pogrešala iz tega stanovanja, razen fotografij. Tudi zato imajo begunci pametne telefone. Naučiš se, da se v življenju nikoli več ne navežeš na stene in predmete.«