Tiskane izdaje
Ljubljana – Danes je na svetu 65,6 milijona razseljenih ljudi. Več kot jih je bilo kadarkoli do zdaj. Večina je našla zatočišče znotraj meja svoje domovine, več kot 22 milijonov pa je beguncev. V Sloveniji teh trendov ni mogoče zaznati – v državi je 257 prosilcev za mednarodno zaščito.
Vsako minuto mora skoraj 20 ljudi za sabo pustiti vse, opozarjajo v Visokem komisariatu ZN za begunce (UNHCR). Dobra polovica med njimi je mlajših od 18 let. Število ljudi, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove, je letos spet doseglo žalosten rekord. Več kot 55 odstotkov vseh beguncev prihaja iz treh držav – Sirije, Afganistana in Južnega Sudana, največ pa se jih je zateklo v Turčijo (2,9 milijona), Pakistan (1,4 milijona) in Libanon (1 milijon). Kar 84 odstotkov beguncev gostijo države v razvoju. Največ novih prošenj za azil so pribežniki lani vložili v Nemčiji, več kot 720.000.
»Čeprav je 22,5 milijona beguncev zelo veliko – in pomeni neznansko trpljenje, izgubljena otroštva, strah za preživetje, travme, uničene domove … – moramo vedeti tudi, da pomeni le 0,3 odstotka svetovnega prebivalstva. Nihče ne more trditi, da na svetu nismo sposobni zagotoviti zatočišča in možnosti za dostojno življenje tem 0,3 odstotka ljudem,« opozarjajo v nevladni organizaciji Amnesty International, kjer slovensko vlado pozivajo, naj naredi, kar je prav in človeško.
Za razprešeno integracijo
Po zaprtju balkanske poti statistični podatki za Slovenijo ne odsevajo globalnih trendov. Pri več kot polovici posameznikov, ki so vložili prošnje za azil, so se postopki ustavili, ker jih ni bilo več tu.
V državi zdaj živi 451 ljudi s statusom begunca ali subsidiarne zaščite, 257 pa jih še čaka na odločitev. Njihove prošnje obravnavajo pristojni na ministrstvu za notranje zadeve, z vseh drugih vidikov pa se z njimi od 1. junija ukvarja urad vlade za oskrbo in integracijo migrantov.
V. d. direktorice Mojca Špec Potočar pravi, da imajo v uradu, kjer je zaposlenih 34 uslužbencev, načrte za razvoj novih programov, ki bi ljudem olajšali integracijo, pomembno pa se jim zdi tudi sodelovanje z lokalnimi skupnostmi in krepitev dialoga z njimi, kar se je do zdaj pokazalo za zelo problematično.
Rezultat tega povezovanja z lokalnimi skupnostmi naj bi bilo tudi lažje iskanje stanovanj, v katera bi se lahko preselili tujci po pridobljenem statusu begunca. »Razpršeni način integracije pomeni, da spodbujamo zasebno nastanitev. Vsaka oseba s statusom mednarodne zaščite je upravičena do nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu za tri leta, če nima lastnih sredstev. Razpršeni način je vsekakor boljši, saj imajo ljudje stik z lokalnim okoljem, hitreje se naučijo slovensko in s tem je njihovo vključevanje v družbo lažje,« je prepričan Jurij Zaletel, vodja sektorja za integracijo v uradu.
Večje težave so z iskanjem zaposlitve. »Zaposlovanje je ključna točka integracije. Ekonomska neodvisnost vsakemu človeku pomeni največ. Ključno je znanje slovenskega jezika. Nekateri so za učenje dovzetnejši, nekateri malo manj, nekateri imajo drugačne interese, ampak ko je neko znanje osvojeno, je človek lažje zaposljiv. S tem se ukvarjajo tako zavodi za zaposlovanje kot tudi mi,« je opisal Zaletel.
Pri delodajalcih je interes glede na predznanje posameznika. Trenutno sodelujejo z novomeškim Revozom, ki zaposluje 14 prosilcev za azil, ki so v Sloveniji že več kot devet mesecev in zato že imajo dovoljenje za delo.
Prevajalci in kulturni mediatorji
Nekdanji prosilci, ki so že pridobili status, pa včasih prek nevladnih organizacij sodelujejo z uradom tudi kot prevajalci in kulturni mediatorji. Uvedba kulturnih mediatorjev, ki so most med slovensko in kulturo, iz katere prihajajo tujci, so se izkazali kot dobra praksa za lažje razumevanje drug drugega. Za zdaj so jih angažirali v zdravstvu ter pri delu z družinami in mladoletniki brez spremstva.
Slovenija je do zdaj prek evropskega solidarnostnega mehanizma sprejela 199 prosilcev za azil, ki so bili prej v Grčiji in Italiji, kar pomeni 35 odstotkov zaveze Slovenije. To našo državo uvršča nad povprečje EU glede
