Vse je odvisno od tega, kako pojmujemo kakovost

Ljubljana – Varčevanje v šolstvu je zanimiv fenomen. Po eni strani se ob vsaki omembi možnosti, da bi tudi v šolstvu prihranili nekaj denarja, oglasijo vsi, ki pravijo, da pri otrocih ne smemo varčevati. Po drugi strani se skoraj vsi obenem strinjajo, da rezerve so. Ključno vprašanje je, kje.

Ker na to vprašanje ne znamo odgovoriti, se je finančno ministrstvo spomladi obrnilo na Mednarodni denarni sklad (IMF). Iz njihovega tehničnega poročila izhaja, da Slovenija za izobraževanje namenja skoraj največ denarja od vseh v Evropski uniji in da namenja odstotek BDP več kot države, v katerih učenci dosegajo podobne rezultate na testih Pisa. V letih, ki so jih proučevali, je rodnost padla, zaposlovanje pa se je povečalo. V osnovnih šolah je bilo enajst odstotkov otrok manj, učiteljev pa štirinajst odstotkov več. Ker je število učencev na učitelja pod povprečjem EU in OECD, svetujejo, da bi manjše šole združevali, učitelje premeščali tja, kjer je večje povpraševanje, in povečali število učencev na učitelja. Nezanemarljiva ni niti ugotovitev, da učitelji v razredu preživijo skoraj najmanj časa: 22 ur, kolikor so učitelji v stiku s šolarji, je krepko pod evropskim povprečjem. Manj neposrednega stika z učenci imajo le še v Grčiji, Estoniji in na Madžarskem.

Na tehnično poročilo so se najprej odzvali v Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (Sviz), nato pa še na Pedagoškem inštitutu. Oboji opozarjajo, da ga je treba kritično obravnavati. Poročilo, kot pojasnjujejo, ni upoštevalo nekaterih dejavnikov, denimo uvedbe devetletke.

Ukrepov še ni mogoče napovedati

V Svizu, kjer so že pozimi priznali, da bi se v šolstvu dalo privarčevati, če bi z denarjem ravnali bolj racionalno in odgovorno, niso pa povedali, kdo in kako, so po objavi ugotovitev od vlade zahtevali, naj javnost seznani z ukrepi, ki jih predlaga za racionalizacijo v izobraževanju. Dokument je, kot pravijo na pristojnem ministrstvu, še vedno označen z oznako interno, saj gre za delovno gradivo, ki se bo še dopolnjevalo. »Zato še ni mogoče napovedovati potencialnih ukrepov.«

Bi bil primeren ukrep povečanje števila otrok v razredu, kot predlaga sklad v svojem poročilu? Tako v Svizu kot na inštitutu svarijo, da bi to vplivalo na kakovost. Toda Andreas Schleicher, direktor direktorata za izobraževanje in posebni svetovalec za politike izobraževanja pri generalnem sekretarju OECD, ki ima vpogled v izobraževalne sisteme po vsem svetu in jih zato zna tudi primerjati in ocenjevati, poudarja, da je denarja za izobraževanje vedno premalo, saj potrebe rastejo hitreje od zmožnosti. »Ko moraš sprejeti odločitev, ali boš vlagal v boljšega učitelja ali v manjši razred, moraš vedeti, da je tvoj vložek bolj učinkovit, če vlagaš v učitelja. Včasih je bolje imeti v razredu trideset učencev in omogočiti učiteljem, da se izobražujejo. Res pa je, da takšne odločitve niso zelo intuitivne. Vedno najprej pomislimo, da so manjši razredi zagotovilo za večjo kakovost.«

Na inštitutu menijo, da je to odvisno od tega, kako pojmujemo kakovost. »Če gre samo za dosežek, potem lahko pri mednarodnih raziskavah vidimo, da so v vrhu tako tiste države, ki imajo veliko učencev v razredu, kot tiste, kjer so velikosti razredov primerljive s slovenskimi. Če pa pod kakovostjo razumete tudi doseganje drugih nacionalnih ciljev, na primer spodbujanje skladnega, spoznavnega, čustvenega, duhovnega in socialnega razvoja posameznika, potem je takšne cilje lažje doseči v manjših razredih, saj zahtevajo tesnejši in bolj individualiziran odnos med učiteljem in učencem.«

Pogledi in pričakovanja

Tudi to, ali bi morali biti učitelji več z učenci, je po mnenju Urške Štremfel in Maše Vidmar z inštituta stvar pogleda in pričakovanj. Rešitev, pravita, ni enostranska regulativa, ki bi zapovedala učiteljem obvezno navzočnost v šoli zunaj časa, ko poučujejo. »Učitelj mora razumeti, čemu bi služile morebitne dodatne kontaktne ure, in jih videti kot potrebne za doseganje kakovostnega dela v razredu. Šele potem bi lahko pričakovali resnične pozitivne učinke, predvsem v boljših odnosih med učiteljem in učencem, ki so eden izmed pogojev za zdravo vzdušje v razredu. To pa je dokazano povezano z boljšimi učnimi dosežki, socialnim in čustvenimi kompetencami učencev ter z zadovoljstvom učiteljev.«

Na Pedagoškem inštitutu še menijo, da imamo svojega znanja dovolj, domači strokovnjaki pa imajo tudi večji vpogled v podatke o posebnostih nacionalnega sistema. Zakaj tega znanja torej ne uporabimo? »Premisleki o morebitnem varčevanju v izobraževanju nikakor ne morejo biti stvar enega človeka ali institucije, ampak različnih strok in institucij. Za dovolj poglobljeno analizo vseh podatkov, ki so nam na voljo, pa je treba zagotoviti tudi ustrezno institucionalno infrastrukturo. Ne gre le za znanje, kako privarčevati, temveč za znanje, kako zagotavljati kakovost nacionalnega izobraževalnega sistema.«

Pa vendar − z besedami iz odziva, ki so ga pripravili na inštitutu −, če slovenski strokovnjaki v tem procesu ne bodo aktivni, bodo priporočila in smernice pripravljali drugi. Zakaj torej v Sloveniji še vedno želimo zgolj kontinuirano razpravljati, ne pa delovati?