Vzajemna se mora obrniti k članom in od njih črpati svojo moč

Po polletnem medijskem razkrivanju nepravilnosti in viharju okrog Vzajemne zdravstvene zavarovalnice, v kateri združuje denar za dopolnilno zdravstveno zavarovanje 900.000 odraslih državljanov, je pred dvema tednoma njeno krmilo v imenu državne agencije prevzel Dušan Kidrič, dober poznavalec in snovalec socialnih in zavarovalniških sistemov ter sistemov javnega financiranja v Sloveniji. Od Kidriča, ki se ga spomnimo kot nekdanjega odločnega predsednika senata agencije za zavarovalni nadzor, se pričakuje, da bo v Vzajemno uvedel predvsem več reda.

V prid temu pričakovanju govori že njegova prva, za javnost vsekakor najzanimivejša poteza: zamenjava ključavnice na pisarni nekdanjega predsednika uprave Marka Jakliča, čigar pogodbe z Vzajemno so bile ena izmed spornejših točk delovanja zadnje, zdaj že odstavljene uprave, ki jo je vodil Boštjan Aver. Kako se bodo razvijali javni sistemi v prihodnje in kakšen razvoj načrtuje sogovornik za Vzajemno, sta bili poglavitni točki pogovora.

Ste idejni oče dopolnilnega zavarovanja in s tem Vzajemne, na čelo katere ste prišli deset let po njeni ustanovitvi. Zakaj se vam je zdelo nujno, da pridete prav vi?

To dete ima več očetov. Bil sem zraven, to je res, ampak nisem bil edini. Dopolnilno zavarovanje je bilo uzakonjeno v letu 1992. V Sloveniji nismo edini na svetu, smo pa med redkimi, ki smo zavarovancem zagotovili možnost, da se zavarujejo za doplačilo.

Da pridem zdaj na čelo Vzajemne, se je zdelo nujno drugim, meni se ni. Nikoli se nisem silil zraven. Verjamem, da so odločevalci tudi brali, kar sem pisal, mogoče so se začeli počasi z mano tudi strinjati. Ko so me poklicali, sem moral sam pri sebi razčistiti dilemo, ali naj grem pri svoji starosti in ob polovičnem upokojenskem statusu, ki sem ga imel, znova v polno aktivnost tja, kjer bom moral veliko delati. Toda ali naj zavrnem povabilo - ki je prišlo zelo hitro, ne da bi imel ne vem koliko časa razmišljati - in rečem, saj me ne briga, če pa sem prej javno govoril, kaj da je narobe? Če je nekaj tudi mojega očetovstva v dopolnilnem zavarovanju, je to vzajemna institucija, za katero prav gotovo ne morem reči, da me ne briga. Ocenil sem, da bom svoje prepričanje, vedenje o tem, kar je z zavarovanjem za doplačila povezano, skušal udejanjiti. In sem sprejel.

Kdo vas je povabil za predsednika uprave Vzajemne, lahko izdate?

Organi, ki so za to pristojni.

Torej agencija za zavarovalni nadzor?

Agencija za zavarovalni nadzor je vzpostavila stik z menoj.

Veste, kaj sprašujem: ali vas je postavila politika?

S politiko pred povabilom nisem imel nobenega kontakta. Vsi pa živimo in delamo v političnem okolju, ampak jaz nimam telefonskih številk politikov, da bi se pogovarjal zdaj z enim, zdaj z drugim in z njimi usklajeval, kaj bom delal. Povedal sem vam razloge, zaradi katerih sem vodenje Vzajemne sprejel.

Vsak, ki pride na vrh Vzajemne, se nekako umaže. Kje vidite vi razlog za to?

Kjer je na kupu veliko denarja, pride do skušnjav. Priložnost dela tatu. Nihče, niti jaz nisem imun, konec koncev tudi svetniki, ki so v nebesih, so na svetu imeli skušnjave, samo podlegli jim niso. Skušnjava je denar, prek denarja tudi moč, skušnjavci pa so ljudje, ki prišepetujejo. Opravljaš zadeve, ki te naredijo pomembnega. Bilo je tudi precej zaletavosti, napačne presoje, kaj je dovoljeno in kaj ni; ne samo, kaj je zakonsko dovoljeno, ampak tudi, kaj se sme. Lahko, da je kaj dovoljeno, a se vseeno ne sme delati.

Lahko navedete kaj konkretnega?

Takšna je bila zadeva s privatizacijo, z razvzajemjenjem, strokovno rečemo demutualizacijo, oziroma s preoblikovanjem v delniško družbo pred štirimi leti. Tudi odrivanje nekaterih skupin od vzvodov in organov upravljanja se ne sme dogajati. Nasprotno, kar največ tistih, ki so pravi člani, mora biti zraven upravljanja.

Ali ste v teh desetih dnevih že bili pod kakšnim pritiskom, je kdo že kaj hotel od vas?

Ne. Sami veste, da smo se dobivali s tistimi, ki so bili sklicatelji in pobudniki izredne skupščine, ampak to niso bili pritiski, to so bili dogovori, pogovori.

Očitno upokojenci zdaj niso najbolj zadovoljni z odločitvijo o preklicu skupščine. Njihova predsednica Mateja Kožuh Novak je rekla, da je Boštjan Aver poleti z varnostniki, država pa zdaj s preklicem skupščine onemogočila članom nadzor nad družbo. Zakaj ste se tako odločili?

Ni se nam bilo treba odločiti, tako je po zakonu. Agencija je postavila izredno upravo, da bo uredila tiste stvari, o katerih so zavarovanci, člani govorili, da niso bile dobro urejene. Zdaj jih bo poskušala urediti izredna uprava. Pri tem bomo morali marsikaj odkriti in nič prikriti. In tako bo. Država zavarovancem ni prevzela oblasti, predvsem pa je ni odvzela, ker je tako ali tako niso imeli, temveč poskuša urediti, da bodo člani imeli urejen pristop do uprave. Ne samo ena vrsta članov, temveč vsi člani.

V vseh desetih letih se to, da bi skupščina in nadzorni svet odražala sestavo članov Vzajemne, ni dalo izpeljati. Zakaj ne?

Ker je bila volja, da se ne naredi, in ni bilo zadosti moči, da se naredi.

Čigava volja?

Osebno mislim, da je bila to volja uprave. Ne bom rekel, kdo je stal za upravo, ker ne vem. Obstajajo indici, da so vse skupščine poskušali sklicati z ljudmi, ki so bili, po domače povedano, njihovi. Obstajajo pa seveda popolni dokazi, da tistih, ki bi morali biti zraven, ni bilo zraven. Iz tega sledi, kdo je imel moč. Ne govorim o tem, kdo je bil zadaj. Govorim o tem, kdo je to izpeljal.

Ali bi lahko ugibali, da so bili zadaj tisti, ki so imeli z upravo sklenjene tudi pogodbe, ki so iz Vzajemne torej neposredno črpali denar zase?

Dvomim, da je šlo tako neposredno. To bi bilo preveč očitno. In tu je past za izredno upravo, ker ne bo mogla kar tako, z razkritjem enega papirja, vsega videti.

Ste že prešteli, videli vse pogodbe, jih zložili na kup?

No, na kup so zložene in kup je velik, a natančneje še ne vem, ker je to področje kolegice Irene Kos.

Že po tem, kar je pricurljalo v javnost, se ve, da so med pogodbeniki tudi ljudje iz politike, vseh mogočih organov ...

Ne morem govoriti o tem, ker še ne vem.

Kdaj bomo lahko o tem kaj izvedeli?

Takoj, ko bomo vedeli, bomo najprej poročali agenciji, ker smo dolžni poročati tako njenemu strokovnemu svetu kot nadzornemu svetu. Tu ne bo prikrivanja. Seveda pa obtožb ne bo, dokler ne bodo stvari razčiščene.

Napovedali ste že, da boste sporne pogodbe prekinili. Koliko ste jih že?

Do zdaj tri. Vsak dan imava s kolegico sestanek, na katerem se na to bolj osredotočiva in ugotavljava, kje se da in kje se ne da.

Ali bosta Marko Jaklič in Boštjan Aver še ostala povezana z Vzajemno?

Jaklič nima nobene pristojnosti na Vzajemni in tako bo tudi ostalo.

Ima pa pogodbo in pisarno.

Nima pisarne. Če ima pogodbo, jo bomo zagotovo preverili.

Od kdaj nima pisarne?

Takoj, ko smo prišli, smo zamenjali ključavnico v tako imenovani Jakličevi pisarni. Če ima kakšno drugo pisarno še kje, je to nekaj, kar so mi prikrili.

Kaj pa zadnji predsednik uprave Boštjan Aver?

Aver doma pripravlja poročilo. Pripravil naj bi ga do konca tedna.

Kako po 17 letih ocenjujete uspešnost dopolnilnega zavarovanja?

V vseh pogledih pozitivno. Omogočilo je, da je ekonomska dostopnost, ne govorim o fizični dostopnosti, do storitev iz programa obveznega zdravstvenega zavarovanja omogočena vsem z razmeroma nizkimi stroški. Tako ni bilo treba obremeniti obveznega zavarovanja za ta znesek. Dopolnilno zavarovanje in zavarovalnice so vpeljali nekaj novosti v način delovanja, ki se je odrazil tako v obveznem kot dopolnilnem zavarovanju in tudi pri izvajalcih. Računi so sedaj bolj nadzorovani, ker so škode individualizirane. Veliko jih trdi, da bi dopolnilno zavarovanje vseeno moralo biti v obveznem zavarovanju, ker je to del obveznega programa. A mislim, da se to ekonomsko ne izide.

Torej ocenjujete, da ni možnosti za prenos dopolnilnega zavarovanja pod okrilje obveznega?

Je, če se najde prostor.

Lahko pojasnite?

Če se najde prostor v celoti vseh javnofinančnih izdatkov. Javnofinančni izdatki so takšni, kot so, in to ne zaradi tega, ker bi država rada trošila, temveč zato, ker so potrebe prebivalstva, gospodarstva in države takšne, kot so. Gledamo, koliko lahko kje damo manj, zato da bomo dali drugje več. Nasploh je težko dati več, ker bi morali zbrati več denarja. Zbrati več denarja pa pomeni več obdavčiti. Prav gotovo je treba koga bolj obdavčiti, a delo je težko še bolj obdavčiti, prav delo pa je tisto, iz katerega se napaja obvezno zdravstveno zavarovanje. To je finančno gledano. Tudi socialno gledano se mi ne zdi najbolj prav, da samo aktivni plačujejo in imajo stroške z zavarovanjem celotne populacije, zato je prav, da predvsem upokojenci prispevajo tudi z dopolnilnim zavarovanjem. Menim, da bi morale biti v obveznem zavarovanju spremembe, in ko bodo, bo verjetno spremenjena logika zavarovanja za tisto, kar ne bo več v košarici.

Ste lahko konkretni - kaj bi vi umaknili iz košarice?

Zelo konkreten sem lahko. Ljubljanska listina govori o tem, kako so klasificirane storitve, ki jih je treba na neki način javno omogočiti vsem. Velika in draga tveganja, torej veliki stroški, ne smejo nikakor biti na plečih posameznika, če pa gre za majhne stroške, ki niso niti medicinsko niti ekonomsko veliko tveganje, je vprašanje, zakaj so v obveznem zavarovanju. Zakaj so v obveznem zavarovanju storitve, ki stanejo manj kot deset evrov? Zakaj niso te v dodatnem zavarovanju? Če so za to medicinski razlogi, mora ostati, a če niso? Vsak se lahko za takšne dogodke dodatno zavaruje.

In bi imeli še več zavarovanj? Kritiki že zdaj opozarjajo, da je ravno dopolnilno zavarovanje napaka v sistemu, ker je odpravilo vzgojno funkcijo doplačil iz žepa, in da bi bilo veliko bolje, da zavarovanje za to ne bi obstajalo.

Podatki o tem, koliko imamo izdatkov za zdravstveno varstvo, ki se krijejo iz obveznega in zasebnega žepa, ne kažejo, da bi ne vem kako povečali povpraševanje po zdravstvenih storitvah. Sicer pa se ni pokazalo, da bi ravno cena najbolj omejevala povpraševanje po storitvah. Če se je pokazalo, pa je prišlo do distorzij, kot temu pravimo ekonomisti, do omejevanja povpraševanja tam, kjer ne bi smelo priti, in do povečevanja povpraševanja pri storitvah, ki z vidika javnega zdravja mogoče niso tako pomembne. Z načinom delovanja zdravstvenega sistema omejujemo tudi povpraševanje. Če bi ga omejevali samo ekonomsko, ne bi bilo pravo omejevanje, bilo bi omejevanje na način finančne zmožnosti, tega pa v takih sistemih, kot je zdravstvo, ne sme biti, če imamo socialno državo.

Več v Delovi Sobotni prilogi