Vzajemna škoda

Saj res, koliko je vredno človeško življenje? To vprašanje so povsem nepričakovano načeli v sredo na skupščini zdravstvene zavarovalnice Vzajemna. Predsednik njene uprave, 34-letni Boštjan Aver, je dejal, da zelo veliko, zato se on vozi s službenim avtomobilom, ki mu zagotavlja varnost. To je porshe cayenne, ki lahko stane (glede na različico) vse tja do 152.000 evrov. Toliko je torej vredno življenje predsednika uprave Vzajemne in toliko je vredno življenje drugih menedžerjev na Vzajemni, ki so si ravno tako zagotovili varnost z enakimi službenimi avtomobili.

Koliko pa je vredno življenje zavarovancev Vzajemne? Ne prav veliko, če jih mora nekaj tisoč vplačati zdravstvene premije za nakup luksuznega avtomobila. Medtem ko menedžerji skrbijo za svojo varnost na cesti, ljudje mesece in mesece čakajo na pregled pri zdravniku ali preiskavo z magnetno resonanco. To povsem zakonito omogoča sistem.

Avtomobili so seveda le majhen in zunanji znak prestižne objestnosti v Vzajemni. V sredo pa je njena skupščina sprejela veliko večjo odločitev. Del denarja, ki so ga ljudje vplačali za zdravljenje, bo zavarovalnica namenila novemu poslu. Dokaz več, da so dopolnilna zavarovanja velika napaka slovenskega zdravstvenega sistema.

Spomnimo: pred šestnajstimi leti je država odločila, da bomo zdravstvene storitve doplačevali. Podoben ukrep poznajo tudi ponekod drugod in zaradi njega beležijo upad zdravstvenih storitev in s tem finančno in delovno manj obremenjen zdravstveni sistem. Kadar je treba nekaj (do)plačati, pač človek dobro premisli, ali to res potrebuje. Toda pri nas so takoj zatem uvedli zavarovanje za doplačila, »pedagoški« namen doplačil s tem izničili, politika pa je novo zavarovanje kmalu brez vsake potrebe prenesla izpod okrilja javne v privatno zdravstveno zavarovalnico. Pokazalo se je, da je s tem pod krinko vzajemnosti in solidarnosti omogočila vsemogoče posle, na meji zakonov ali mimo njih, pa tudi po zakonih, ki jih sproti piše politika.

Danes gre pri dopolnilnem zavarovanju za neverjetnih 440 milijonov evrov v treh zasebnih zavarovalnicah. Vzajemna je ostala največja in zato poteka zanjo stalen boj tudi na političnem parketu. Izjemno zanimivo je, da se vsaka vlada takoj spajdaši z Vzajemno, medtem ko se vsakokratna opozicija zavzema za korist ljudi. Tudi tokrat je vladajoča politika sporni prenos zdravstvenega denarja v druge posle Vzajemne že podprla z zakonom.

Prav možnost uporabe zdravstvenega denarja za druge namene ob hkratnem pomanjkanju denarja v javni zdravstveni blagajni kaže, kako nelogična in škodljiva je sedanja ureditev financiranja zdravstva. In še en sistemski absurd: čim manj bo denarja (s tem pa zdravstvenih storitev) v javni blagajni, tem več bo na računih privatnih dopolnilnih zavarovalnic denarja ostalo. Njihovi dobički bodo porabljeni (tudi) za povečanje kapitalske ustreznosti, ki jo ravno zdaj zahteva od zavarovalnic Evropa, medtem pa bomo zaradi pomankanja denarja zmanjševali zdravstvene pravice ljudi. Narobe svet.

Ali je šlo pri uvedbi doplačil in z njimi dopolnilnega zavarovanja zgolj za slabo predvidevanje ali pa morebiti za pokvarjenost tistih, ki so sistem zasnovali, je zdaj vseeno. Toda trditi, da je treba skladno s to ureditvijo preurediti celotno zdravstveno dejavnost, je sprevrženo. Če hočemo boljše, je treba v drugo smer, vrniti dopolnilno zavarovanje v polje javnega ali ga celo ukiniti. To zahtevajo v svojem memorandumu sindikati in podobno predvideva tudi koalicijska pogodba. So nanjo že čisto vsi pozabili?

Iz četrtkove izdaje Dela