Tiskane izdaje
Ljubljana – Na Kurilniški ulici je danes vladalo hektično vzdušje. Delavci so mrzlično postavljali prireditveni oder, redarji v fluorescentno rumenih jopičih so usmerjali kolone avtomobilov, moški so se pred tradicionalno petkovo molitvijo zbirali pred molilnico.
Belo prepleskana dvorana je molilnica četrto leto. Prej je bila skladišče. Na mestu, kjer danes stoji njen najsvetejši del, proti Meki obrnjeni mihrab, je bila še pred kratkim delavnica, v kateri so popravljali tovornjake. Sprejme do tisoč ljudi in je po besedah 51-letnega Zilhada Kudića vsak petek nabito polna. Danes, ko je vernike nagovoril verski dostojanstvenik iz BiH reis ul ulema Husein efendi Kavazović, je bila dvorana premajhna za vse. Zato so za tiste, ki so morali ostati na prostem, njegov govor prenašali po ozvočenju.
V gruči moških Zilhada Kudića pobaram, ali je današnji dan zanj kaj posebnega. »Zame je danes veliki petek,« hudomušno odvrne. »Presrečni smo, da bomo po toliko letih lahko začeli graditi džamijo,« ga dopolni 48-letni Rifet Osmanagić. Oba sta dobro seznanjena s križevim potom, ki ga je islamska skupnost v Sloveniji morala prehoditi do današnje slovesnosti ob polaganju temeljnega kamna.
Časa referendumskih pobud proti gradnji džamije, razprav o sprejemljivosti minareta, njegovi še dopustni višini in podobnem se ne spominjata z radostjo. Takratna občutja težko ubesedita. »Ni nam bilo vseeno, ko smo poslušali posamezne izjave in komentarje,« pojasnjuje Osmanagić.
Nasprotovanje je bilo še manj razumljivo 21-letnemu Edinu Kržaliću, ki se je v Ljubljano preselil iz BiH pred komaj štirimi leti in je torej odraščal v okolju, kjer so džamije nekaj tako vsakdanjega kakor v Ljubljani cerkve. Islamski kulturni center bo po njegovem mladim muslimanom ponujal prostor za druženje in zbiranje, ki ga zdaj nimajo. »A center bo odprt tudi za druge verske skupnosti, sploh za vse obiskovalce, ki se bodo tam lahko veliko naučili o islamu,« je prepričan. »S centrom bomo dobili svojo identiteto, ki bo vidna, otipljiva in ki je doslej nismo imeli,« ga dopolni Kudić. Je skoraj tako, kakor da bi izstopili iz več desetletij trajajoče prisilne ilegale.
Če se bodo uresničila pričakovanja islamske skupnosti, bi muslimani leta 2016, natanko sto let po tem, ko je bila zgrajena prva džamija na Slovenskem, spet lahko dobili ustrezne prostore za molitev. S polaganjem temeljnega kamna bo jutri storjen nov korak k cilju.
Leta 1916 je bila zgrajena prva džamija v Sloveniji, in sicer v Logu pod Mangartom, a je bila takoj po koncu prve svetovne vojne porušena. Prizadevanja za postavitev verskega objekta za muslimane so se spet začela konec sedemdesetih let, ko je leta 1969 delegacija islamske skupnosti iz Sarajeva med obiskom v Ljubljani na slovensko oblast naslovila prvo uradno vlogo za postavitev džamije.
Zdaj – slabih sedem let po tem, ko je ljubljanska občina za lokacijo džamije (po več propadlih predlogih na drugih območjih Ljubljane) določila zemljišče ob železnici na koncu Kurilniške ulice za Bežigradom – je islamska skupnost bliže začetku gradnje kot kdaj koli prej. V pričakovanju izdaje gradbenega dovoljenja je mufti Nedžad Grabus začetek gradnje, ki naj bi zahtevala približno tri leta, napovedal za november letos.
Oviri: politika in denar
Nasprotovanja gradnji džamije so bila najglasnejša in najhujša v letih 2003 in 2004, ko so bili za referendum že zbrani podpisi, a ga je preprečilo ustavno sodišče. Izjave, da džamija krši človekove pravice drugim državljanom, opozorila na zgodovino turških vpadov in prihodnost muslimanske nadvlade ter celo enačenje gradnje džamije s širitvijo infrastrukture za Al Kaido takrat niso bili posebna redkost, predvsem z desnice. Tudi pri odločanju v mestnem svetu je bilo že težko doseči sklepčnost, kaj šele pozitiven izid.
Leta 2009, ob drugem poskusu Mihaela Jarca za referendum (po sprejetem prostorskem načrtu za lokacijo za Bežigradom), ki ga je še pred zbiranjem podpisov ustavilo upravno sodišče, je bilo podpornikov in hudih besed že precej manj. Letos so ljubljanski mestni svetniki spremembe prostorskega načrta dvakrat sprejeli brez glasu proti.
Druga ovira je bil denar; džamija bo za islamsko skupnost velik finančni zalogaj - celotna vrednost projekta naj bi presegla 20 milijonov evrov. Brez zunanje pomoči ne bi šlo. Da bo za gradnjo objekta prispeval Katar, je že pred leti obljubil katarski emir Hamad bin Khalifa Al Thani, ki je junija letos oblast predal sinu. Tako Katarci že dalj časa sodelujejo z islamsko skupnostjo v Sloveniji, njihov predstavnik je tudi podprl izbrano arhitekturno rešitev.
In prav nakazilo iz Katarja je dalo letos spomladi nov zagon projektu, saj je z njegovo pomočjo islamska skupnost po dobrih štirih letih končno odplačala posojilo, ki ga je najela za nakup zemljišča za Bežigradom od ljubljanske občine. Prej je skupnost sama - sicer vztrajno, a zelo počasi - odplačevala posojilo s pomočjo donacij podjetij in predvsem vernikov.
Visoki gostje in veliko vernikov
Na jutrišnji slovesnosti ob polaganju temeljnega kamna poleg visokih gostov iz slovenske politike in tujine pričakujejo tudi veliko vernikov. Po uradnih podatkih je v Sloveniji okoli 50.000 muslimanov, a po ocenah predstavnikov islamske skupnosti je njihovo število za nekaj deset tisoč vernikov večje, predvsem po zaslugi tistih, ki so v Sloveniji začasno na delu.
Slovesno je bilo že danes, ob petkovi opoldanski molitvi. V nekdanjem skladišču na Kurilniški ulici za Bežigradom, kjer je zdaj urejen prostor za molitve in na mestu katerega bo čez predvidoma tri leta stal islamski versko-kulturni center, se je zbrala množica vernikov, ki z navdušenjem pričakujejo postavitev temeljnega kamna in nato začetek gradnje dolgo načrtovanega objekta.
