Tiskane izdaje
Ljubljana – Drevesa dosežejo visoke starosti, zato razkrivajo podatke o podnebju za 12.000 let nazaj. »Če je vroče in je padavin premalo, so gozdovi pri nas v velikih težavah,« pravi Tom Levanič z gozdarskega inštituta, ki je samo lani naštel devet sušnih obdobij. Upravljanje gozdov je treba posodobiti.
»Študije kažejo jasen trend zmanjševanja količine padavin v vegetacijskem obdobju gozdov na Solčavskem do leta 2100. Podatki zavarovalnic kažejo, da se je število naravnih ujm od leta 1980 do 2016 skoraj potrojilo,« je opozoril Andrej Breznikar iz Zavoda za gozdove in dodal, da imamo tri izbire, blaženje podnebnih sprememb, prilagajanje nanje ali prenašanje težav na prihodnje generacije. Gozdarstvo ima pri prvi in drugi izbiri zelo pomembno vlogo. Gozdovi so izpostavljeni višjim temperaturam, ki prinašajo nove bolezni, hitrejšemu razmnoževanju škodljivcev in širitvi tujerodnih vrst, sušam, drugačni razporeditvi padavin, zaradi več ogljikovega dioksida pa drevesa hitreje rastejo, vendar jih več prizadenejo ujme in požari.
Smreke bo pri nas vse manj, za dob in graden je napoved srednjeročno nekoliko boljša, enako velja za bukev, vendar tudi tej dolgoročno ne kaže najbolje. V notranjost države se selita črnika in plutovec. »Podnebnim spremembam se ni mogoče izogniti, te so lahko celo še hitrejše, kot kažejo modeli. Pravočasne prilagoditve so pri tem učinkovitejše kot hitre in so tudi priložnost, saj imamo lahko zdrave gozdove tudi v prihodnje. Prilagajanje je nujno za ohranitev naše blaginje in razvoja družbe, narava ne potrebuje našega prilagajanja,« je dodal Breznikar.
Andrej Breznikar iz Zavoda za gozdove. Foto: Alenka Kociper
Slabšanje razmer od leta 1981
»Zgodnejši začetek rastne sezone ni težava, če pozneje ne bi vse zmrznilo,« je dejal Tom Levanič z gozdarskega inštituta, ki proučuje branike oziroma drevesne letnice, kjer »se lepo vidi«, kakšne so bile razmere za rast dreves v posameznem letu. Hrast dob je vodoljubna vrsta dreves in težko prenaša pomanjkanje vode. V Prekmurju dobro prenaša tudi vročino, da je le dovolj vode. »Če je vroče, vode pa malo, kot v letih 2002 in 2012, smo v hudih težavah,« opozarja Levanič. Za smreko se razmere že opazno slabšajo na Mašunu in Sorškem polju, na Pohorju še ni težav. Najhuje je na Ravniku, kjer je pustošil žled. »Razmere se slabšajo od leta 1981, smreka v nižinah ni na optimalnih rastiščih,« pojasnjuje Levanič.
Populacije dreves se na spremenjene razmere lahko prilagodijo z migracijami s semeni ali z odmiranjem neprilagojenih vrst. Genska pestrost je podlaga za vse, v gozdovih so nekatera drevesa odporna na bolezni. Poleg tega se pri mladikah iz semen samooprašenih dreves v primerjavi z mladikami iz semen dveh gensko raznovrstnih dreves v 33 letih možnost preživetja zmanjša za 39 odstotkov, prsni premer pa za kar 59 odstotkov. Marjana Westergren z gozdarskega inštituta je zato opozorila, da je treba pri upravljanju gozdov paziti, da se genska raznovrstnost ne zmanjša. »Pri ohranjanju genske pestrosti z naravnim pomlajevanjem smo v Evropi v vrhu,« je pojasnila Westergrenova.
Gozdovom lahko pomagamo
Gregor Božič z gozdarskega inštituta je uspešnost naravne obnove nekoliko omejil, saj je opozoril, da je, denimo, po poseku plantaže topolovih klonov ob Muri nujna umetna obnova gozda. Naravna obnova ima več prednosti, saj se z njo ohranja genska informacija gozda, ta pa omogoča preživetje vrst v več generacijah. Določeni geni dreves se niti ne uveljavijo, če za to ni potrebe. Ko pa se razmere drastično spremenijo, se geni aktivirajo in tako omogočijo ohranitev gozdnega sestoja. »Gensko informacijo je zato treba ohranjati in negovati, saj je gozd po vsem svetu ogrožen. Pri industrijskem gozdarstvu, urbanizaciji, požarih, krčenju in fragmentaciji gozdov pa tudi pri podnebnih spremembah gre za siromašenje tisočletne dediščine naravne evolucije,« pravi Božič.
Z vsem tem se dolgožive drevesne vrste samo s prenašanjem genskih informacij z naravno obnovo ne morejo boriti. Božič pravi, da je treba na območjih večjih posekov zaradi škodljivcev, na izgubljenih ali degradiranih območjih naravno obnovo kombinirati z umetno, pri čemer mora vedno biti poudarek na pionirskih vrstah.
Število naravnih ujm se je od leta 1980 do 2016 skoraj potrojilo. Foto: Simona Fajfar/Delo
Prva genska knjižnica
»Genska pestrost je podlaga za ohranjanje prilagoditvenih zmožnosti gozda na spremembe v okolju,« opozarja tudi Hojka Kraigher z gozdarskega inštituta, ki sodeluje tako z zavodom za gozdove kot tudi v evropskem projektu Life Genmon. Ta sega od Nemčije do Grčije, vodilni partner pa je gozdarski inštitut. Cilj je razvoj prvega evropskega sistema gozdnega genskega monitoringa, traja pa do leta 2020. Kraigherjeva je to opisala v smislu tega, da je treba vsak ukrep premisliti kot možen vpliv na gensko pestrost sestoja in ohranjanje koridorjev za prenos genskega materiala.
»V Sloveniji imamo od 70 do 75 drevesnih vrst, v gozdnogospodarskih načrtih pa jih imamo šest ali sedem. Vse vrste bo treba začeti upoštevati,« pravi Kraigherjeva in dodaja, da bo treba manjšinskim vrstam nameniti dejavno nego in narediti semenska jedra s povečano gensko pestrostjo. V registru je, denimo, 107 češenj, kar pomeni 107 različnih staršev. Potomci teh so lahko veliko vredni, saj je les češnje zelo cenjen. Dopolnilna zasaditev dreves mora podpirati tudi gensko pestrost, ne le spodbujati širjenje smreke.
Domen Finžgar z istega inštituta je pojasnil, da možnosti, kako meriti gensko pestrost, še iščejo. Človek ima v genskem zapisu tri milijarde znakov, bor jih ima 22 milijard, redka vrsta Paris japonica pa kar 149 milijard. Milijarda znakov pomeni 900 GB podatkov. V baze podatkov zato vnašajo dele genskega zapisa za bukev in jelko. V projektu bo nastala prva genska knjižnica, ki bo pomagala pri prihodnjem upravljanju gozdov. Na gozdarskem inštitutu so prepričani, da bodo imeli veliko znanja in prakse tudi za učenje tujih gozdarskih služb.
