Tiskane izdaje
V Sloveniji je malo posvojitev otrok. Lani denimo le sedemindvajset, od tega osemnajst iz tujine (Rusije, Ukrajine, Bosne in Hercegovine, Makedonije, Moldavije in Gvineje Bissau). Veliko več otrok je v rejništvu. Kar 1100.
Strokovnjaki pravijo, da je otrok za posvojitev v državi veliko več kot je parov, ki si otroka želijo posvojiti. Bo novi družinski zakonik, po katerem naj bi stroka v treh letih našla dokončno, dolgoročnejšo rešitev za otroka, pripomogel k večjemu številu posvojitev?
Viktorija Bevc iz društva Deteljica, ki združuje rejnike, rejence, posvojitelje in posvojence, odgovarja: »Lahko da bo kakšna posvojitev več. A bistveno se razmere na tem področju ne bodo spremenile. Novi družinski zakonik, ki je sicer dobrodošel, je namreč premalo. Pravice bioloških staršev so še vedno pred pravicami otrok. Na žalost.«
Viktorija Bevc je sicer zadovoljna, da novi družinski zakonik kaže večjo pripravljenost za reševanje problemov v korist otroka, a v njem pogreša zavezanost za izvajanje zapisanega v praksi. »Nikjer denimo ne piše, kaj bo moral center za socialno delo po preteku treh let za otroka v rejništvu narediti!? Jaz ne vidim nobenega avtomatizma v zakoniku, ki sicer predvideva zamenjavo roditeljske pravice s starševsko skrbjo. Tri leta pa so po mojem mnenju dovolj dolga doba, da se človek, ki se znajde v stiski, iz nje tudi dvigne.«
Sogovornica meni, da je zavajajoče, da bo zaradi omejevanja rejništva v državi na voljo več otrok za posvojitev. »Pari, ki se odločijo za rejništvo se ne odločijo hkrati tudi za posvojitev! Res pa je, da se nekateri čez čas odločijo tudi za to. Imela pa sem primer, ko se je par pripravljal na posvojitev, a se je tik pred tem odločil, da bosta rejnika,« je povedala Viktorija Bevc.
Tudi Darja Kuzmanič Korva, sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije ima pomisleke glede omejitve trajanja ukrepa. »Saj ne, da to ne bi bilo dobro. Stroka bo skupaj s starši prav zaradi tega načrtneje in intenzivneje delala, starši pa bodo morda bolj motivirani za sodelovanje, ker bodo vedeli, da bo v določenem roku sprejeta končna odločitev ...
V dosedanjem sistemu so se starši svojih obveznosti izogibali, posvojitev pa niso dovolili. To pomeni, da je bila bolj zaščitena njihova pravica kot pa pravica in korist otroka. Omejitev rejništva lahko postane problem v primerih, ko imajo starši otroke v rejništvu zaradi svoje bolezni ali fizične nesposobnosti, da bi zanje skrbeli, zagotavljajo pa jim čustveno in drugo podporo ter imajo z otroki intenziven stik!« opozarja Darja Kuzmanič Korva, ki je staro zakonodajo opisala za preveč naklonjeno staršem: »V praksi se je izkazalo, da so nekateri starši lahko vedno uveljavili svojo voljo, ne glede na potrebe otroka, bodisi pri zdravljenju, šolanju in njihovem načinu življenja.«
Po novem družinskem zakoniku bodo centri za socialno delo še vedno ugotavljali pogoje za posvojitelje in njihovo izbiro, v pomoč jim bo centralna zbirka kandidatov za posvojitev, o posvojitvi pa bodo odločila okrožna sodišča. »Centri za socialno delo po novi ureditvi ne bodo več nastopali v dveh vlogah; prej so po eni strani svetovali družini, po drugi pa so vanjo oblastno posegali,« so pojasnili na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Po njihovih podatkih imajo centri za socialno delo v državi ta čas skupaj 456 vlog za posvojitev, od tega je 317 vlog že ocenjenih s »primerni posvojitelji«, za preostalih 139 pa končnega mnenja še ni.
So sodišča pripravljena na nove »družinske« naloge?
Po novem družinskem zakoniku naj bi sodišča odločala o vseh družinskih zadevah, v katerih so pristojna že po veljavni ureditvi, pa tudi o nekaterih drugih. Na ministrstvu za pravosodje so pojasnili, da bodo z okrajnih sodišč na okrožna sodišča prenesli odločanje v postopkih odvzema in vrnitve poslovne sposobnosti, s centrov za socialno delo bodo na sodišča prenesli odločanje v postopkih za dovolitev sklenitve zakonske zveze, prenesle pa se bodo tudi pristojnosti odločanja o vrsti nadomestnega varstva in vzgoje.
»Koncentracija odločanja o navedenih zadevah na okrožnih sodiščih pomeni korak v smeri oblikovanja posebnih družinskih oddelkov tudi pri tistih okrožnih sodiščih, ki jih še nimajo. Posebne družinske oddelke že imajo okrožna sodišča v Ljubljani, Kranju, Krškem, Novem mestu, Mariboru in Murski Soboti. Pri okrožnem sodišču v Celju imajo družinski pododdelek znotraj Pravdnega oddelka, okrožna sodišča v Novi Gorici, Kopru, Slovenj Gradcu in na Ptuju pa teh oddelkov nimajo, imajo pa sodnike in sodnice, ki se ukvarjajo posebej z družinskimi zadevami,« so pojasnili na ministrstvu za pravosodje.
Povedali so, da bomo nov družinski zakonik, če bo stopil v veljavo, začeli uporabljati eno leto po njegovi uveljavitvi. To pa je čas, ki ga bodo sodniki in sodnice z družinskopravnega področja izkoristili za pridobivanje dodatnega znanja, pri čemer ne bo najpomembnejše pravno znanje, temveč psihološko in socialno znanje, ki jim bosta v pomoč pri obravnavanju za otroke življenjsko pomembnih zadev.
Problematična zapuščina neplodnosti
»Posvojitev je ukrep, ki dolgoročno poseže v življenja vseh udeleženih, zato mora biti skrbno načrtovana,« opozarja Elvira Zorko z mariborskega centra za socialno delo. »Naša naloga je odkriti čim ustreznejše starše, takšne, ki so pripravljeni sprejeti otroka z vsemi posebnostmi in z vso njegovo zgodovino. Posvojiteljsko razmerje lahko opredelimo kot peterokotnik, pri čemer osnovni trikotnik tvorijo roditelj, otrok in posvojitelj, k temu trikotniku pa se vključuje tudi stroka socialnega dela in v nekaterih primerih še rejniška družina, zlasti pri starejših otrocih, ki gredo v posvojitev iz rejniške družine,« še doda Zorkova.
Sogovornica opomni, da vsak otrok hrepeni po varnosti, toplini in pripadnosti. »Vseeno je, koliko je star ob sprejemu v posvojitev, v vsakem primeru je doživel globoko ločitveno travmo,« pravi Zorkova in doda, da pri otroku prihaja do razvojnih težav tudi zaradi prikrivanja dejstva, da je bil posvojen.
Kaj pa posvojitelji? V Sloveniji prevladujejo pari, ki svojih otrok nimajo. Pri teh kandidatih je treba biti po mnenju Elvire Zorko pozoren na zapuščino neplodnosti, ki par zaznamuje s sramom, da ni sposoben biološke reprodukcije. Travmatiziran prenaša svoje duševno počutje na otroka. »Partnerja potrebujeta pomoč, da svojo neplodnost sprejmeta in zmoreta živeti kakovostno življenje brez otroka, saj sta le takrat pripravljena na sprejem otroka v posvojitev in otroku na primeren način omogočiti ohranjanje lastne življenjske zgodovine. To pa je nujno predvsem zato, ker je posvojitev namenjena reševanju otrokove stiske, in ne stiske kandidatov za posvojitev,« sklene Elvira Zorko. V evidenci kandidatov za posvojitev ima mariborski center za socialno delo trenutno šest parov.
Iz Nedela.
