Z večno lučjo skozi vrata prehoda na drugi svet

Mesto mrtvih je v resnici prijeten kraj, prostor miru in počitka. Tišino zmotijo le koraki v pesku, ki enakomerno škripa pod nogami in občasno zvonjenje od cerkve Vseh svetih. S 375 tisoč kvadratnimi metri so Žale ne le kulturno-umetniški spomenik, pač pa tudi daleč največji hortikulturni park.

Manj strašna noč je v črne zemlje krili, recimo prosto po Prešernu, če na grobu cvetijo živopisane rože in se bohotijo grmovnice in okrasno ali celo sadno drevje; skupaj z raznobarvnimi mahovi in plezalkami hvaležno srkajo hrano iz negovane zemlje, v kateri ležijo kosti dragih pokojnikov. Hortikulturna ureditev groba je Slovencu, nagnjenemu k malikovanju poslednjega bivališča, prav tako pomembna kot kamniti spomenik ali plošča, ki razkrivata posebnost človekovega bivanja.

Galerija na prostem

Takšna je podoba povsod; tako na najmanjšem vaškem britofu kot tudi v največji slovenski nekropoli, ki je zadnji naslov več kot 150 tisoč umrlim. Ljubljančani Žal z drevesi, zelenicami in klopcami ne dojemajo le kot kraj spomina na umrle, ampak tudi kot park s pticami, vevericami in celo zajci.

Sprehod med grobovi na vsakih nekaj korakov razkrije spomin na znano osebnost ali spomeniško posebnost, zaradi katerih so ljubljanske Žale kulturno, zgodovinsko in umetnostno pomembno pokopališče tudi v evropskem merilu. Kot takšno je od leta 2002 včlanjeno tudi v Združenje kulturno pomembnih evropskih pokopališč, ki uvršča Žale med eno najlepših pokopališč na stari celini. Pomemben pečat so podobi pokopališča vtisnili številni slovenski arhitekti in umetniki, ki so oblikovali številne nagrobnike in spomenike posameznikom, redovnim skupnostim in različnim žrtvam nemirnega 20. stoletja. Daleč najpomembnejši je prispevek Jožeta Plečnika z impozantnim Vrtom vseh svetih. Zamislil si ga je kot nekropolo s 14 mrliškimi vežicami, ki so vsaka zase arhitekturno in simbolno unikatne, ter veličastnim vhodnim portalom, s katerim je mesto mrtvih ločil od mesta živih.

Plečnik je še za časa svojega življenja dal izklesati preprost bel kvader, v katerem je vklesano njegovo ime in križ, obkrožen z vinsko trto. Leta 1957, ko se je tudi sam preselil na drugo stran, so kamen postavili na vogal njegove »parcele«. Tam stoji, že malo obškrbljen, potem ko ga je zadel snežni plug, tudi dandanes pod gostim zimzelenim lovorikovcem in pravo pergolo z vinsko trto, ki je pravkar začela rumeneti ter velikim borom v ozadju.

Rastlina in kamen, ki ju v simbiozi srečujemo med grobovi, izžarevata dve prastari ideji. Prva je ideja o življenju, ki da izhaja iz smrti. Stara je bila že v Kristusovih časih. Podoba življenja, ki klije iz smrti, je arhetip, ki so ga ponotranjili že naši nabiralski predniki, ko so opazovali, kako iz gnijočega rastlinja vsepovsod vznikajo mladike. To je arhetip, ki ga imamo Slovenci radi. Ne le v krščanskem izročilu, po katerem iz Jezusove smrti izhaja večno življenje, pač pa tudi v teh mnogo starejših poganskih vzorcih, ki temeljijo na smrti kot viru tuzemskega življenja. Kamen s svojo trdoto in nepremičnostjo pa je arhetip večnosti. Takšno je sporočilo velike skal, ki jo je družina zakotalila na grob pokojnega in vanjo vtisnila majhno zlato kroglo ali preprostega kamnitega križa z napisom amen na drugem koncu pokopališča. Takšno je tudi sporočilo bahatih meščanskih grobnic ob zidu ali pomanjšane kopije veličastne kamnite krste z blazino in z izklesanimi venci, s katero se je ljubljanska družina zgledovala po Napoleonovi grobnici v Parizu.

Znamenita imena

Starejše in mogočnejše grobnice, te so v prvem in hkrati nastarejšem delu pokopališča, ki mu rečejo tudi galerija na prostem, so za pot v večnost opremljene tudi s hišicami večne luči, v katerih danes brlijo električne žarnice. Na eno takšno, izklesano v obliki Triglava, rad opozori obiskovalce vodnik Martin Šušteršič, ki že 20 let vodi ekskurzije po Žalah. Simbol večnosti, zaznamovan z nacionalnim simbolom, je Plečnikovo delo, le eno izmed številnih, ki krasijo ljubljansko mesto mrtvih. Motiv Triglava je izrazit tudi pri nagrobniku Dušana Grabrijana trojici slovenskih modernistov; četrtega, Otona Župančiča, so položili v skupni grob kasneje, zato mu je »pripadel« kamen z luknjo, iz katere raste drevesce.

Ker je bilo pokopališče, po načrtih arhitekta Ferdinanda Trumlerja, dokončano leta 1906, torej v času, ko so Slovenci že močno prevladovali v deželno-prestolnem mestu, je na njem malo nemških imen. Eno takšnih je Julija baronica Rechtbach, rojena Scheuchenstuhl, hčerka znamenite Julije Primiceve poročene Scheuchenstuhl, ki je »kriva« za mokrocvetoče rož'ce v slovenski poeziji.

Spomenik žalujoče matere božje nad grobom Rudolfa Lundra in Ivana Adamiča, ki sta padla pod streli avstrijskih vojakov pa je spomin na velike protinemške demonstracije leta 1908. Za nemire in posredno za smrt obeh mladeničev je avstrijski cesar okrivil Ivana Hribarja, takratnega ljubljanskega župana. Hribar, ki si je leta 1941 pri devetih križih raje izbral mokro smrt v Ljubljanici, kot da bi se vdinjal italijanskim okupatorjem, počiva nedaleč stran.

Veliko je spomenikov, ki so jih po Plečnikovem vzoru zasnovali številni mojstrovi učenci, svoj pečat na nagrobnikih so pustili tudi Edvard Ravnikar, brata France in Tone Kralj, Lojze Dolinar, verjetno najbolj mogočna je na Žalah njegova plastika na grobu Janeza Evangelista Kreka, Ivan Vurnik in drugi.

Pogled na smrt skozi prizmo nagrobnih spomenikov se na ljubljanskih Žalah izraža na nekaj standarndih načinov, ki imajo številne inačice. Poleg večne lučke je najpogostejša tematika vrat, ki jih v osnovi sestavljata dva stebra s preklado, kot simbol vrat in s tem prehoda v onostranstvo. Včasih je videti tudi poševno odlomljen steber ali pokončen kamen, kar naj bi sporočalo o prezgodnjem koncu življenja. Že iz časov starega Egipta je znana tudi piramida, ki je danes simbol znanstvenikov in metafizikov, saj naj bi zaradi geometrijskih in aritmetičnih razmerij omogočala lažji prehod na drugi svet, našteva Šušteršič, ki ima v koledarju vsako prvo soboto v mesecu rezervirano za vodenje po Žalah. Začenja ga pri plečnikovih vežicah, ki jim največ časa nameni, kadar vodi tujce.

Živahne »selitve«

Čeprav je vodnik pogosto tu, ga vsakič preseneti kakšna novost, pravi, ker se najemniki grobov nenehno menjajo. Mesto mrtvih je v tem smislu zelo živahno. Od približno 2500 pogrebov na leto, jih je komaj desetina v nove grobove na takoimenovih novih Žalah čez cesto, vse ostale pa opravijo v stare grobove. Če spomenik ni kulturno-zgodovinska znamenitost, ga novi lastniki lahko odstranijo ali kakor koli predelajo ter v celoti spremenijo. Če pa je zavarovan kot pomemben del kulturne dediščine, potem mora ostati, kot je, nove so lahko samo napisne plošče, pravi vodnik in za primer pokaže grob dr. Andreja Bajuka. Osnovna oblika groba je ostala takšna kot jo je zrisal Plečnik, prav tako je morala na njem ostati Plečnikova hišica večne luči; nova pa je napisna plošča v spomin nekdanjemu premieru.

Novi najemnik mora od upravitelja pokopališča pridobiti ustrezna dovoljenja za posege na grobu ali grobnici, da ne bi posegal tako v celovitost pokopališča kot kulturno-zgodovinski pomen groba, kasneje razložijo pri upravi pokopališča. Če je bil v grobu, ki menja najemnika, opravljen pokop s krsto, potem ti posmrtni ostanki v grobu tudi ostanejo, če pa preneha najemna pogodba za grob z žaro, to žaro preselijo v skupen anonimen grob.

Komaj desetino pokojnikov pospremijo na drugi svet s krsto, več kot 90 odstotkov pa je žarnih pokopov, kar kaže na to, da smo postali Slovenci precej sekulariziran narod. V tem oziru smo bližje Skandinavcem kot sosednjim Italijanom, Hrvatom ali Avstrijcem. V drugih ozirih po smo zelo srednjeevropski; nekje v zlati sredini glede razkošnosti poslednjih bivališč pokojnikov. Predvsem v najstarejšem delu je veliko grobnic – nekaj je prenešenih tudi z bivšega ljubljanskega svetokriškega pokopališča, za takšne je značilna železna ograja okrog parcele – pa tudi dva mavzoleja. Postavili sta jih rodbini Kollmann in Predović. Prvi so bili predvojni trgovci s steklom, drugi pa vojvodinski Srbi, ki so bili lastniki verige klavnic.

Grobnice imenitnih ljubljanskih družin

Na grobnicah imenitnejših ljubljanskih družin Šarabon, Pollak, Češnovar, Treo, Lajovic, Vodnik-Pogačnik itd. se bohotijo mogočni spomeniki, medtem ko so si Prelovškovi, ki so prijateljevali s Plečnikom, izbrali za grob obliko etruščanske gomile. Napis v cirilici sporoča, da je v oddelku A pokopan tudi Vaso Petričič, zaveden Srb iz Like, ki se je v Ljubljani od vajenca povzpel na prelomu 19. stoletja do enega največji generatorjev takratnega našega gospodarskega preporoda. Med mogočniki, trgovci, oštirji, mesarji, odvetniki in zdravniki, so posejani skromnejši grobovi kulturnikov, igralcev, glasbenikov in literatov.

Za živo mejo so oddelki s kostmi samostanskih bratov in sester, in nedaleč stran v novejšem oddelku B so kostnice »slovenskim Janezom« iz prve svetovne vojne, pa italijanskim, avstrijskim in nemškim soldatom. Tam v kotu za kovinskimi vrati je tudi osamljeno pokopališče židovske skupnosti.

Še naprej proti Tomačevemu se razprostirajo novejši grobovi s tipskimi rešitvami okvirja in plošče in redkimi plastikami. Vmes se gnetejo žarni grobovi, komaj toliko veliki, da gredo nanje napisne plošče. Razen imen in letnic na njih ni prostora, da bi v sliki ali besedi opisovale pokojne. Tudi ni to naša navada. Eden redkih, ki ga opazimo še na starem delu pokopališča, omenja, da je bil pokojni »zadnji ck poštar z vprego čez Ljubelj«.