Z verodostojnostjo in zaupanjem ljudi se ne gre igrati

Ljubljana - Pravnik Cveto Uršič je 1. januarja postal novi generalni tajnik Slovenske karitas. Prednostne naloge organizacije ostajajo nespremenjene, bo pa morala v prihodnosti razviti nove programe, s katerimi se bo odzivala na nove izzive v družbi.

Kakšna je po vašem mnenju vloga Karitas v družbi?

Karitas ima v Sloveniji 27-letno tradicijo, je zelo spoštovana, zaupanja vredna, ena ključnih humanitarnih organizacij v državi. Tako lahko ocenim Karitas od zunaj z vidika svojega prejšnjega dela. Zdaj, ko jo gledam od znotraj, pa lahko k svojim preteklim pogledom dodam, da ima zelo široko razvejeno paleto dejavnosti za ljudi v stiski.

Slovenska karitas je lani, med drugim, razdelila skoraj 3700 ton hrane, pomagala je več kot 160.000 ljudem, skoraj 100.000 jih je prejemalo materialno pomoč predvsem v hrani, higienskih pripomočkih in pri plačilu položnic. Temelj Karitas so prostovoljci, ki jih je skoraj 11.000 v približno 460 krajih po Sloveniji.

Pomembno je, da Karitas ne gleda na posameznika ali družine v stiski, ki pridejo k njej, kot na objekt, ki mu je treba dati samo denar, liter mleka ali štruco kruha, ampak ga sprejme kot celovito osebo. Znotraj Karitas posebej poudarjamo, da morajo naši sodelavci ob nudenju pomoči spoštovati dostojanstvo vsakega posameznika, s katerim se srečajo, ne glede na njegovo vero, narodno ali etično pripadnost, jezik, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. To je posebno bogastvo Karitas. Poleg splošne dobrodelnosti pa organizacija razvija programe, s katerimi se odziva na potrebe v državi in mednarodni skupnosti. Zelo poznani so programi za pomoč odvisnikom, materinski domovi, ljudske kuhinje in centri za brezdomce. Zadnja leta so se razvili programi za pomoč žrtvam trgovine z ljudmi ter za begunce in migrante. Naša pomoč pa doseže tudi ljudi na Balkanu, v Afriki in na drugih kriznih območjih, kjer prek misijonarjev in lokalnih Karitas pomagamo predvsem v zdravstvu in šolstvu.

Kakšne cilje ste si zastavili?

V prihodnosti želim nadaljevati dosedanje delo in ga nadgraditi. Velik del prostovoljcev v vseh dobrodelnih organizacijah so starejši, praviloma upokojenci. Zagotoviti jim je treba oporo, da lahko še naprej delajo kot prostovoljci, hkrati pa razvijati programe za takrat, ko ne bodo mogli več in bodo postali uporabniki. Obenem je velik izziv, kako privabiti mlade. Po mojem mnenju je to mogoče tako, da jih poslušaš, da sami povedo, kaj potrebujejo in kaj bi delali. En program, ki ga Karitas izvaja, so letovanja za družine in otroke, v katera je bilo lani vključenih skoraj 700 ljudi, bilo pa je več kot 100 animatorjev. To so mladi, ki sodelujejo v programu, ki jim je blizu in ga tudi sooblikujejo. Tako se navzamejo duha prostovoljstva in spoznajo, da je to vrednota.

Karitas se mora še naprej odzivati na nove potrebe. Sam jih vidim naprej v demografiji. Starajoča se družba je velik problem. Slovenija bo že čez desetletje med najstarejšimi družbami v Evropi. Prva povojna generacija se bo bližala 80. letu starosti, strokovnjaki pravijo, da bo več kot 40 odstotkov starejših od 80 let potrebnih različnih oblik pomoči v osnovnih dnevnih dejavnostih, kot so oblačenje, umivanje, nakup hrane. Karitas se mora pripraviti, kako se bo odzivala na te spremembe. Eden od programov, za katere si želim, da bi se razvili, je pomoč starejšim umirajočim. Da so ljudje lahko doma ali v neki obliki bivanja, ki je podobna domači, ne pa da umrejo sami v bolnici ali na primer v domu za ostarele. Visoko cenim zdravstveno osebje in druge zaposlene v bolnišnicah oziroma domovih za ostarele, vendar sem prepričan, da si večina ljudi želi, da bi se naše življenje doma tudi sklenilo.

Pereč problem sta tudi revščina in osamljenost med starimi. Skoraj vsak peti starejši od 65 let tvega revščino, med njimi prevladujejo vdove.

Zavedamo pa se, da sama dobrodelnost ne reši vseh naštetih vprašanj. Eno od posebnih poslanstev Karitas je tudi, da opozarja in pripravlja predloge za državno upravo oziroma resorna ministrstva. Karitas je tista, ki mora opozarjati na primer na problem prekarnega dela, na težave, povezane z dolgotrajno brezposelnostjo. Opozarjati moramo, kaj lahko skupaj naredimo v dobro družine, zdravega odraščanja otrok, sožitja med starejšimi in mladimi. Karitas je v preteklosti dobro sodelovala z vsemi resornimi ministrstvi in to sodelovanje želimo samo še poglabljati.

Zakaj ste se vi odločili za vodenje Karitas?

Z organizacijo sem se prvič srečal takrat, ko je začela delovati. Kot pravnik sem sodeloval pri pisanju prvih aktov. Osebno pa se z ljudmi v stiski in ranljivimi skupinami srečujem vso svojo poklicno pot. Že kot študent sem bil prostovoljec in sodeloval z več humanitarnimi organizacijami. Bil sem in sem še član strokovnih svetov različnih invalidskih in humanitarnih organizacij.

Dvajset let sem delal na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča, od tega 17 let kot direktor programa. Sledila je pot na ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, kjer sem bil prvi generalni direktor direktorata za invalide. Na mednarodni ravni sem bil leta 2008 izvoljen v prvi odbor Organizacije združenih narodov za pravice invalidov. Iz prostovoljstva prek javnega zavoda in državne uprave sem svoje polje dela razširil in se odločil, da sprejmem nov izziv ter grem na Karitas.

Prijavil sem se na razpis, strokovni svet je ocenil, da sem ustrezen, imenovanje pa je potrdila Slovenska škofovska konferenca.

Nasledili sta Imreja Jerebica, ki je Slovensko karitas vodil četrt stoletja.

Imre Jerebic je široka prekmurska duša, jaz sem pa Gorenjec. Čast je in ponosen sem, da sem lahko vstopil v to organizacijo, je pa seveda tudi velik izziv.

Dobro mi je bilo na inštitutu za rehabilitacijo, dobro mi je bilo tudi na ministrstvu. Povsod sem se dobro počutil in povsod sem imel občutek, da sem tudi nekaj naredil, pustil sled. Tako je tudi Imre Jerebic v Karitas pustil ne le sled, ampak avtocesto, ki jo je gradil z vsemi sodelavkami in sodelavci. Mi bomo nadaljevali njegovo delo in ga dopolnjevali.

Se vam zdi, da humanitarne organizacije včasih opravljajo naloge, ki bi jih morala država?

Vloga humanitarne organizacije je zelo jasna. Ne more nadomeščati države, jo pa dopolnjuje. Zagovarjam pluralno socialo, kjer določene stvari izvajajo javne institucije, določen del pa se prenese v krog zasebnih ali humanitarnih organizacij, ki pa seveda spoštujejo jasna strokovna, finančna in organizacijska pravila ter imajo potrebna znanja. Cela vrsta nalog je, ki jih ministrstva prek razpisov delegirajo naprej. Prav je tudi, da imamo pestrost humanitarnih organizacij z različnimi poudarki.

Ljudje včasih ne zaupajo humanitarnim organizacijam, da tisto, kar dajo, res pride do pomoči potrebnih.

Tvoja verodostojnost in zaupanje ljudi sta tisto, na čemer kot humanitarna organizacija stojiš ali padeš. In pri tem imam jaz ničelno toleranco. Sredstva morajo biti porabljena za tisti namen, za katerega so bila dana. Humanitarna organizacija mora biti vedno pripravljena pokazati račune. Darovalcem, ki so nam zaupali denar, moramo povedati, za kaj smo ga porabili.

Zaupanje gradiš tudi s tem, da si ves čas navzoč med ljudmi. Eno temeljnih bogastev Karitas je, da ji ljudje zaupajo, kar smo pridobili prav z odprtostjo in ničelno toleranco.