Tiskane izdaje
Železna Kapla – Ona je pustila službo v Koroškem pokrajinskem muzeju, on v ravenski jeklarski družbi Metal. Prodala sta vse svoje imetje ter se preselila na avstrijsko Koroško, kjer v ljudskih šolah in zasebnih vrtcih zdaj na nekonvencionalen način poučujeta slovenščino.
Simona Javornik Ristič in Aljoša Ristič sta prva Slovenca, ki jima je uspel preboj v avstrijski šolski sistem, a po poklicu nista učitelja. Za njune delavnice se je sprva odločilo deset šol in vrtcev. Dober glas o tem, kako znata otroke prijazno, z drugačnimi metodami in sredstvi spodbuditi k učenju slovenskega jezika, se je na avstrijskem Koroškem razširil kot blisk. Danes sodelujeta s petintridesetimi ljudskimi šolami in desetimi zasebnimi vrtci. Njun projekt sta finančno podprla vladni urad za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Slovenska prosvetna zveza iz Celovca.
»Otroci, s katerimi delava, imajo različno znanje slovenščine. Nekateri dobro razumejo, kaj govoriva, drugi slabo, so tudi takšni, ki ne razumejo niti besede,« pove Aljoša Ristič, ki ugotavlja, da se starši otrok na avstrijskem Koroškem zavzemajo za večjezičnost in jo tudi spodbujajo. »Najine jezikovne delavnice so motivacija za pouk slovenščine na šoli oziroma dodatna ponudba k že ustaljenemu načinu poučevanja. Z otroki v razredu nisva nikoli sama. Vedno je navzoč eden od učiteljev, ki naju sproti ocenjuje, ves čas sva tudi pod nadzorom šolske inšpekcije,« pravi Simona.
Kapelski rock zvezdi
Na njunih delavnicah otroci ne potrebujejo pisal, zvezkov, delovnih zvezkov ali učbenikov in med poučevanjem ne sedijo v klopeh. »To naju dela tako posebne in zato naju otroci obožujejo. To zdaj že lahko rečem. Pravzaprav se v Železni Kapli, kjer imava začasen dom, počutiva kot kakšni rock zvezdi. Otroci naju ustavljajo na cesti, vlečejo za rokav in predstavljajo svojim staršem. Če se takoj ne odzoveva, za nama tako dolgo kričijo, dokler se ne ozreva,« pove Simona. Njihova srca sta osvojila z Vilino, likom igrive, nagajive in skuštrane deklice, ki sta ga razvila sama. Vilina otrokom pripoveduje strašne in manj strašne zgodbe v slovenskem jeziku, uči jih tudi peti in plesati.
Učenje z Vilino je zabavno in sproščeno. Foto: osebni arhiv
Na delavnicah izbirata splošne teme, s katerimi se otroci srečujejo v šolah: živali, letni časi, šola, družina, dom, prazniki. Komunikacijo v slovenskem jeziku spodbujata s skeči, igro z lutkami, slikovnim materialom, s sistemom miselnih vzorcev ... »Odvisno od starosti otrok in znanja jezika. Takšen pristop od naju terja izjemno veliko prilagajanja. Ravno sva prišla iz šole v bližini italijanske meje, kjer otroci skoraj nič ne razumejo slovensko. A sva z njimi ves čas komunicirala v slovenščini. Štiri ure sva bila z njimi. Otrokom je takšno učenje všeč, ker ga povezujejo s prijetnim, s sproščeno in zabavno izkušnjo,« sta prepričana sogovornika.
Odšla v desetih dneh
Za otroke se razdajata od jutra do večera. »To lahko počneva, ker nimava svojih, a kljub temu ni bilo vedno lahko. Kot tujca sva potrebovala strokovno pa tudi politično podporo. Pri otrocih je pa tako: ali te sprejmejo ali pa ne! Naju so. Mene nihče več ne pokliče po imenu. Zanje sem Vilina in pika,« pravi Simona. Začasni dom sta si uredila v Železni Kapli, v kraju, skozi katerega sta nekoč potovala in se čudila, kako lahko ljudje tu sploh živijo. »Ljudje so tukaj odprti in prijazni. Ne obžalujeva, da sva prišla. Odločila sva se hitro. V desetih dneh sva prodala hišo v Sloveniji, kupila hišo na Hrvaškem in najela stanovanje v Avstriji,« pripoveduje Simona. Svoje aktivnosti zdaj selita še na Hrvaško. »Bova zmogla? Bova!« pravita v en glas. Na območju Reke in Buzeta je veliko povpraševanje po učenju slovenskega jezika. »Veliko mladih od tam odhaja na študij v Ljubljano, starši otrok zato že pravi čas razmišljajo, da bo znanje slovenskega jezika zanje ključno. Za zdaj je načrt tak, da bova med tednom na avstrijskem Koroškem, podaljšane vikende pa na Hrvaškem,« pravi Aljoša.
O kadrovski krepitvi v družinskem podjetju ne razmišljata. Opažata, da je kar problem, če se med otroki pojavi le eden od njiju, kaj šele da bi se pojavil kdo drug. »S svojim delom ves čas hodiva po robu in učiteljem slovenščine nastavljava ogledalo. Med njimi se najdejo posamezniki, ki jim to ni všeč. Postanejo nervozni, nekateri se negativno odzovejo. A takšnih res ni veliko,« trdi Aljoša. Gabriel Hribar, podžupan v Železni Kapli, je prepričan, da je nastavljanje takšnega ogledala učiteljem nujno: »Hvaležen sem, da ju imamo. Odziv otrok je izjemen, saj imajo priložnost komunicirati z rojenimi govorci. Pogosto jočejo, ko je delavnic konec.« »To so bili trije najboljši šolski dnevi mojega življenja,« je o delavnicah povedal Norbert z ljudske šole v Kostanjah pri Vrbi.
