Z združenimi močmi na pomoč deprivilegiranim

Ljubljana – Prva enomesečna misija IBM – Corporate Service Corps v Sloveniji se je že prevesila v drugo polovico. Enajst njihovih strokovnjakov iz različnih držav sveta je prišlo trem nevladnim organizacijam pro bono pomagati pri družbeno koristnih projektih.

Svoje znanje so prostovoljci ponudili Ljubljanski kolesarski mreži – pomoč pri izboljšanju sistemov in metod za dostavo s tovornimi kolesi za trgovine, podjetja in restavracije –, Zavodu Ypsilon – uvajanje IT-platforme za oblikovanje in mentorskega programa – in Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani (ZSSM). V zadnjem pomagajo zaposlenim pri pripravi poslovnega in finančnega načrta za hostel.

Mnogim slepim in slabovidnim študentom bo hostel omogočil pridobiti zahtevnejše spretnosti, kar jih bo bolje pripravilo na življenje po končanem šolanju. »Za izobraževanje otrok s težavami vida smo zelo dobro poskrbeli, po končanem šolanju pa jih večina ostane kar doma, ker jih sistem ne povabi naprej,« je povedala Sabina Šilc, psihologinja in družinska terapevtka na ZSSM. »Tega pa ni kriva le recesija, kot nekateri mislijo, ampak nefleksibilnost zaposlovalcev in predsodki, da imajo slabovidni zelo omejene delovne sposobnosti. Za primerjavo naj povem, da je v Španiji, denimo, kar 75 odstotkov slepih in slabovidnih redno zaposlenih, čeprav je tam še slabši gospodarski položaj kot pri nas. Čeprav so naši slepi in slabovidni visoko usposobljeni, se morajo veliko bolj dokazovati kot videči. Ni naloga naše ustanove, da se ukvarja z njihovim zaposlovanjem, a se mora, ker se s tem ne ukvarja nihče drug. To našim študentom zbija samopodobo, mnoge potiska celo v depresijo,« je bila kritična Šilčeva.

Lahko bi se preživljali sami

Na ZSSM letos poteka vrsta programov za pospeševanje zaposlovanja slepih in slabovidnih, eden od njih bo tudi mladinski hostel. »Ne bo prav preprosto. Naša hiša je stara skoraj sto let in je v razpadajočem stanju. Žal nimamo dovolj sredstev za vzdrževanje, kaj šele za obnovo. Po naši zakonodaji dobivamo sredstva na glavo učenca, populacija slepih in slabovidnih pa je med ljudmi s posebnimi potrebami povsod po vsem svetu najmanjša. Ko hodim po drugih zavodih, vidim, kako pospešeno obnavljajo, mi pa niti pleskati ne moremo. Te stvari rešujemo z donacijami. Še nekaj je: mi spadamo samo pod ministrstvo za izobraževanje, nekateri drugi zavodi pa še pod zdravstvenega in socialnega, zato imajo precej več možnosti,« je razložila Sabina Šilc.

Ni skrivnost, da slepi in slabovidni potrebujejo nekoliko več časa za prilagoditev na konkretno delovno mesto kot videči. Prav zato se je v glavah zaposlenih na ZSSM rodila ideja o hostlu. »Država bi veliko pridobila, če bi nam pomagala pri projektu, saj ji tako ne bi bilo treba s socialno pomočjo in zdravstvenim zavarovanjem skrbeti za slepe in slabovidne. Sami bi se lahko preživljali,« je prepričana Šilčeva. »Še sreča, da je naš sistem že prilagojen izobraževanju za vse poklice, ki jih bomo v tem projektu potrebovali.«

Tu pa so se moči ZSSM ustavile. Kako projekt izpeljati? Kako ga finančno ovrednotiti in pridobiti sredstva? Ponudba IBM je bila kot naročena. Angela Martinez je prišla v Ljubljano iz Kolumbije, Ernie Sevilla iz Avstralije, iz Indije pa sta za en mesec pripotovala Kavita Kapoor in Rahul Nema. »Zelo prijetni ljudje so,« je povedala Sabina Šilc, »takoj so se vključili, družijo se z otroci in tudi slovensko že nekaj znajo, po drugi strani pa so strokovno takoj zagrizli v delo.«

Globalno znanje in človeškost

Prva dva tedna so zbirali podatke, v prihodnjih dveh pa bodo projekt spisali. Vse obvladajo, do podrobnosti. Vse korake so že v naprej predvideli in jih finančno ovrednotili. Poimensko so določili, kdo bo delal na določenem delovnem mestu, kakšne veščine so za to potrebne, katera zakonodaja projekt podpira in katera je pomanjkljiva.

Najprej so se, teoretično in praktično, poglobili v svet slepih in slabo videčih. Celo svoja imena so dali izpisati v brajici in jih nalepili pred vrata svoje začasne pisarne. Na enak način so na oglasni deski ponudili otrokom svoje predstavitve in kratke opise držav, iz katerih prihajajo. Drobni otroški prstki so zvedavo drseli iz vrstice v vrstico, da bi goste iz tujine čim bolje spoznali. »Zelo so veseli, saj imajo občutek, da je svet prišel k njim. Veste, naši otroci imajo zelo malo priložnosti, da bi se sami odpravili v tujino,« je potarnala Šilčeva.

Kalifornijka Angela za IBM dela že 12 let, pretežno na globalnih projektih, tako da je že imela priložnost spoznati zelo različne ljudi, kulture in države: »Vesela sem, da sem se tu lahko srečala s slepimi in slabovidnimi otroki, ki si zaslužijo priložnost. Projekt, ki ga s kolegi pripravljamo, se mi zdi zelo pomemben. Verjamem, da jim bomo z zagonom mladinskega hostla približali možnosti za lažjo asimilacijo v normalno življenje, da bodo enakopravnejši na trgu dela.«

Vključenost in enakopravnost

Iz Indije sta na dobrodelno misijo v Ljubljano prišla Rahul in Kavita. Rahul je povedal, da se je pri nas naučil veliko novega: »Imate povsem drugačne socialne programe kot v Indiji. Tu se mi ponujajo nove življenjske izkušnje. Zelo se zavzemam za delo, ki presega državne meje, pomembno je, da rešuje težave deprivilegiranih ljudi. Prepričan sem, da bomo s kolegi opravili dobro delo ter s hostlom slepim in slabovidnim otrokom pomagali do lepše prihodnosti. Slovenijo bi rad zapustil z občutkom, da smo nekaj dosegli in da smo premagali bistvene težave teh ljudi.«

Kavita je prišla na misijo, čeprav je morala doma pustiti le nekaj mesecev starega dojenčka: »Nič hudega mu ni, to vsak dan preverjam po skypu. Ima očeta in druge sorodnike, ki lepo skrbijo zanj. Moje področje so finance, svoje znanje pa lahko uporabim kjer koli na svetu. Ni pomembno, ali delam v Indiji, Evropi, Ameriki ali pa v Sloveniji. Sem se pa tu, med slepimi in slabovidnimi otroci, tudi jaz marsičesa naučila. Zdaj vem tudi, kako zelo je za ljudi s posebnimi potrebami pomembno, da so enakopravno vključeni v skupnost. Za to smo odgovorni vsi in vesela sem, da sem lahko del teh prizadevanj.«

Katjuša Koprivnikar, ravnateljica ZSSM, je prepričana, da bodo projekt pripeljali do konca, boji pa se, da se bo ustavilo pri zakonih, ki so za invalidne ljudi premalo fleksibilni. »A ne bomo obupali, kajti gostje so odkrili, da v hostlu brez težav prijavimo poletno študentsko delo. Bomo pač sprva odprti le med počitnicami ali pa bomo naše dijake le usposabljali za takšno delo. V prihodnjih petih letih pa upamo, da nam bo le uspelo slepe in slabovidne v hostlu zaposliti tudi dolgoročneje.«