Tiskane izdaje
Ljubljana – Načrtovana gradnja približno dvesto stanovanj na 24.000 kvadratnih metrov velikem območju med Jamovo cesto in nekdanjo tovarno Tovil, ki jo je mestni svet načeloma odobril s sprejetem sklepa o začetku priprave podrobnega prostorskega načrta že 28. januarja letos, se utegne zelo zaplesti. Slavko Marolt, nekdanji vodja tehničnovzdrževalnih služb v UKC Ljubljana in bližnji sosed iz Koprske ulice, je namreč na mestni odbor za urejanje prostora in urbanizem poslal protestno pismo. Ker v njem ne opozarja le na grob in nezakonit posek stoletnih dreves, temveč tudi na sprego med MOL in zasebnimi investitorji ter na poplavnost območja, je predsednik omenjenega odbora Janez Koželj za danes sklical izredno sejo. Da je zadeva resna, dokazuje še dejstvo, da bodo na seji navzoči tudi člani odbora za varstvo okolja s predsednico Dunjo Piškur Kosmač na čelu in da so jo sklicali le nekaj dni po prejemu pisma.
Iz Maroltovega pisma razberemo, da odločno nasprotuje načrtovanemu popolnemu poseku gozda sredi Ljubljane, ki se razteza na več kot 10.000 kvadratnih metrih površine (med Koprsko, Jamovo, Gerbičevo in Sparovim centrom na Viču), v njem pa je več deset hrastov, kostanjev, smrek in borov, starih od 60 do 80 let. Odbora poziva, naj preprečita podobno uničenje zelene površine, kot se je zgodila na Rožniku. Če bodo to dovolili, pravi Marolt, ne bo le osiromašena kakovost bivanja v mestu, temveč bi to pomenilo zeleno luč tistim, ki jim varovanje okolja ne pomeni nič in vse podrejajo zaslužku ter pridobivanju denarja na račun meščanov in njihove kakovosti bivanja.
Nikakor se ne strinja, da bi gozd posekali za stanovanjske bloke, ki naj bi jih gradili v režiji ljubljanskega nepremičninskega podjetja NIPL (idejni načrti zanje so na spletni strani arhitekturnega biroja NULA8 pod naslovom Urbana oaza). Po njegovem bi bil poseg v prostor tako radikalen, da bi od gozda na koncu ostal le še stoleten bor.
Marolt ne razume, da se niso v MOL zganili niti potem, ko je bil konec marca izveden nezakonit posek (brez obveznih soglasij). Namesto da bi ukrepale, so se službe le izgovarjale, da so »nemočne, saj da gre za privatno posest«. Prepričan je, da je varovanje narave stvar vseh, občina ali država pa imata pravico in dolžnost, da ukrepata.
Podzemne garaže
ne pridejo v poštev
Po Maroltovem poznavanju območja so tako investitorji kot MOL prezrli (?) dejstvo, da za 10.000 kvadratnih metrov bivalnih površin potrebujejo tudi zelo veliko parkirnih prostorov. Ker posek gozda ne bi zadoščal, bi morali zgraditi še vsaj dve garažni kleti. Tu pa bi se zgodba končala, saj je območje poplavno, kar se je potrdilo med nedavnimi poplavami, ko je bilo vse pod vodo. Zato je povsod okoli prepovedano graditi kleti, kajti podtalnica je vsega meter pod površjem.
Marolt sicer razume investitorje, ki pritiskajo na mestne službe, naj jim odobrijo gradnjo kleti za petnadstropne bloke, saj bi jim sicer zmanjkalo prostora na površini. Tako bi lahko postavili kvečjemu dvonadstropne – zlasti če bi upoštevali zahtevo po vsaj delni ohranitvi gozda. In zaslužek bi bil bistveno manjši. Na koncu pisma odbor prosi, naj v skladu s svojimi pristojnostmi in pooblastili sprejme odločitve, ki bodo zavezovale službe MOL k izdaji odločb, s katerimi bodo »preprečile to ekološko barbarstvo sredi Ljubljane«.
Na sejo obeh odborov pa se je zelo dobro pripravila stranka Zeleni Slovenije. Mestna svetnika Tomaž Ogrin (je tudi član odbora za varstvo okolja) in Miha Jazbinšek sta namreč stanje preverila na terenu in proučila dostopno dokumentacijo. Ugotovila sta, da gozdu grozi popolno opustošenje. Zato bo Ogrin na sestanku odborov predlagal, da MOL celotno območje razglasi za gozd s posebnim namenom, da tam ne dovoli nobene gradnje ter uvede tako rešitev tudi v načrtovanem podrobnem občinskem prostorskem načrtu za Tovil. Obenem bi bilo treba izdelati program rabe tega prostora, ki bo prilagojen njegovi poudarjeni socialni funkciji. Ta se kaže zlasti v zaščitni (pred poplavami, vetrom, vročino, prahom), rekreacijski in estetski vlogi.
Čeprav je ta naravna kvaliteta nastala nenačrtovano, ker je bil prostor zapuščen, je po njunem prepričanju območje treba zaščititi kot vrednoto, ki je nastajala osemdeset let in je MOL ne bi smel izgubiti, saj je v naslednjem stoletju ne bi mogli ustvariti. Za zaščito ima podlago v strateškem delu OPN, ki nalaga, da je treba pri prostorskih ureditvah in prenovah na obstoječih območjih upoštevati načelo ohranjanja zelenih površin in poselitev širiti preudarno, kar pa v tem primeru ne bi držalo, saj bi s stanovanjskim projektom prostor močno degradirali. Poleg tega v njem piše, da poselitve ne bodo umeščene na poplavno ogrožena območja, dokler ne bodo predvideni ustrezni protipoplavni ukrepi – tu pa so možne uničujoče poplave. Še huje je, da edino to območje nima določenih razredov poplavne nevarnosti, čeprav leži v poplavnem območju Viča oziroma Gradaščice, Malega Grabna in Glinščice.
Ogrin in Jazbinšek še opozarjata, da je bila sprememba namembnosti zemljišča, ki se je zgodila v izvedbenem delu OPN in na območju Tovila dopušča stanovanjsko gradnjo, izpeljana mimo mestnega sveta, hkrati pa je v nasprotju s strateškim delom OPN, ki tam predvideva trgovinsko in storitveno središče, sejmišče. Posledično namigujeta celo, da je šlo za špekulativne zemljiške nakupe, pri katerih da je župan kot predlagatelj OPPN za to območje servilno angažiral mestne urbanistične službe, in to v prid podjetjema, ki sta »neverodostojni z vidika odgovornosti težko dostopnih lastnikov iz Liechtensteina«.
