Tiskane izdaje
Brežiška hidroelektrarna je najdražja v verigi petih spodnjesavskih elektrarn, ki so jo z uvedbo v dela na HE Boštanj začeli graditi natanko pred desetimi leti - 12. decembra 2002.
Vrednost energetskega dela brežiške elektrarne je ocenjena na 124 milijonov evrov, neenergetska infrastruktura pa je po idejni zasnovi ovrednotena na vrtoglavih 180 milijonov evrov.
V podnebnem skladu krepko primanjkuje denarja
Medtem ko družba Hidroelektrarne na spodnji Savi z zagotavljanjem denarja za energetski del projekta nima težav, je zgodba pri neenergetskem delu, nad katerim bdi državno podjetje Infra, popolnoma drugačna.
Po veljavni zakonodaji naj bi Infra večino od predvidenih 180 milijonov evrov počrpala iz podnebnega sklada. A ta še zdaleč ne bo tako bogat, kot so predvidevali oktobra 2011 ob spremembi zakona o načinu financiranja gradnje verige.
»Po napovedih izpred dobrega leta smo pričakovali, da bo cena kuponov za izpuste ogljikovega dioksida od 15 do 30 evrov. Zdaj je od pet do šest evrov,« pravi okoljski minister Franc Bogovič, ki priznava, da ga zaradi lani sprejetega zakona, katerega eden od predlagateljev je bil, danes boli glava.
V podnebnem skladu se bo namreč na leto namesto optimistično pričakovanih 120 milijonov evrov nabralo samo 20, mogoče 30 milijonov evrov. Z zakonom je omejeno, da je lahko v infrastrukturo ob HE Brežice vgrajeno le do polovice sredstev podnebnega sklada.
Rezervnega scenarija ministrstvo nima
»Nočem biti črnogled, a bojim se, da bo v podnebnem skladu za dokončanje verige precej premalo sredstev,« pravi Bogovič, ki skupaj s sodelavci iz ministrstva še nima pripravljenega rezervnega scenarija.
»Pričakujemo lahko, da bo prišlo do zamika dokončanja brežiške hidroelektrarne,« je priznal direktor Infre Vojko Sotošek. Njegova družba, ki je nekoč imela za več kot 40 milijonov evrov najetih posojil in je zadnjega desetmilijonskega za gradnjo HE Krško najela lani, se po odločbi računskega sodišča ne sme več dodatno zadolževati.
Prav tako verjetno ni mogoče pričakovati, da bi veriga znova bolj obremenila vodni sklad, kjer se je med letoma 2006 in 2011 zbralo povprečno 24,7 milijona evrov na leto.
Dobra polovica teh sredstev je bila preusmerjena na Infro, ki je s tem denarjem financirala večji del infrastrukturnih ureditev ob hidroelektrarnah Boštanj, Blanca (obratujeta) in Krško, za katero je poskusno obratovanje predvideno decembra prihodnje leto.
Za zadnji dve elektrarni v verigi, brežiško in mokriško - vladina uredba bo predvidoma sprejeta aprila 2013 -, bo Infri na voljo največ četrtina sredstev vodnega sklada.
Hess je pripravljen financirati neenergetski del
Ob majhni verjetnosti, da bi hidroelektrarne lahko gradila s pomočjo kohezijskih sredstev, je financiranje neenergetske infrastrukture pripravljena prevzeti le družba Hess.
»Pripravljeni smo na tak dogovor, a le, če nam v zameno ne bo treba plačevati koncesijskih dajatev,« pravi direktor Bogdan Barbič.
Po sedanji ureditvi je Hess dolžan od približno šestih milijonov evrov prihodkov, ki jih vsako leto ustvari s posamezno spodnjesavsko hidroelektrarno, lokalnim skupnostim nakazati 360.000 evrov in v vodni sklad pol milijona evrov.
A to bi posledično pomenilo manjši priliv v vodni sklad, od katerega denar za protipoplavne zaščite zahtevajo skoraj po vsej državi.
Tretjino cenejša neenergetska infrastruktura?
»Na ministrstvu za okolje pripravljajo program izvedbe infrastrukturnih ureditev. Pričakujemo, da bo ocena stroškov, ki presega 180 milijonov evrov, nižja vsaj 30 odstotkov,« je dejal Vojko Sotošek.
Prvi mož Infre ne pričakuje črtanja sredstev za protipoplavno zaščito manj pomembnih projektov, kot je, recimo, vzhodna brežiška obvoznica, temveč nižanje vrednosti izvedbenih del.
Več kot polovico v idejnih projektih predvidenih stroškov neenergetskih ureditev namreč odpade na arheološka izkopavanja, nadomestne habitate in ureditev savskih pritokov.
