»Za male bolnike se nič ne spremeni. In tako ne bo šlo več dolgo.«

Ljubljana – Tri leta so minila, odkar je Pediatrična klinika Ljubljana v novi stavbi. Razmere za zdravljenje, predvsem pa za bivanje malih bolnikov so v novi kliniki veliko boljše, vse večji problem pa so finance. Že tretje leto zapored bo imela klinika negativni poslovni rezultat.

Lani je izguba presegla 4,6 milijona evrov, v prvi polovici tega leta pa so se rdeče številke ustavile pri 2,2 milijona.

Neustrezno financiranje

»Neustrezno financiranje je tisto, ki nam povzroča težave; te niso vezane na zdajšnjo vlado, ampak se vlečejo že kar nekaj časa. Nanje vztrajno opozarjamo, saj za tisto, kar naredimo, dobimo veliko premalo. Lahko bi rekli, da smo plačani za skupna ležišča, od nas pa pričakujejo, da bomo otroke zdravili v apartmajih. Če za nekaj, kar stane 100, dobiš 50, potem je jasno, da ne moreš poslovati z dobičkom,« pojasnjuje strokovni direktor prof. dr. Rajko Kenda.

Da je neustrezno financiranje vzrok za njihovo izgubo, je že oktobra lani potrdil tudi svet zavoda UKC Ljubljana, v okviru katerega deluje pediatrična klinika. »Izgubo solidarnostno pokriva ves UKC. To pa pediatrično kliniko oziroma mene postavlja v neprijeten položaj v primerjavi z direktorji drugih bolnišnic, ki ne vidijo pravega razloga, zakaj bi morali zagotavljati denar za nekaj, kar je sistemsko slabo rešeno.«

Odgovornost na prepihu

Za otroke se zdravljenje za zdaj k sreči ni poslabšalo. »Če imamo na voljo 20 milijonov evrov, porabimo pa še dodatnih pet, to pomeni, da kljub podfinanciranosti vendarle dobimo 20 odstotkov dodatnega denarja. Imava pa poslovna direktorica in jaz kot strokovni direktor zaradi tega ves čas glavi v zanki,« je nedvoumen Kenda.

Kaj narediti? Prof. Kenda pravi, da z varčevanjem lahko prihranijo okrog 100.000 evrov, celotne vsote pa nikakor ne. In dodaja: »Svoj položaj sem takoj pripravljen prepustiti komu, ki bi mu uspelo, da – za pet milijonov evrov na leto manj – ne bi prav nič zmanjšal kakovosti zdravljenja.«

Vodstvo klinike se ne bo strinjalo z nobeno rešitvijo, ki bi privedla do tega, da bi se kakovost zdravljenja poslabšala. Kot pojasnjuje strokovni direktor: »Ves čas poudarjamo, da so racionalizacije v zdravstvu vedno mogoče. Vzbujanje vtisa, da so glavni krivec za izgube bolnišnic slabo delo, slaba organiziranost in preveliko število zdravnikov, pa ni nič drugega kot zavajanje. Tako početje v ljudeh vzbuja vtis, da smo vsi 'šalabajzerji' in da so problemi v zdravstvu takšni, kot so, samo zato, ker smo nesposobni. To pa ni res.«

Ne (le) varčevanje

V pediatriji so s pomočjo prof. dr. Cirila Kržišnika (dolgoletnega strokovnega direktorja pediatrične klinike) posodobili staro delitev dela med osnovno zdravstveno službo, regijskimi bolnišnicami ter obema klinikama, ljubljansko in mariborsko. »Zato, ker menimo, da mora vsak delati tisto, za kar je usposobljen. Tudi v preostalih vejah medicine je v tem smislu mogoče še marsikaj narediti. Samo z varčevanjem pa nikakor ne,« meni Kenda.

Pediatrična klinika si je doslej izposlovala priznanje, da je po zaslugi zdajšnjega načina vrednotenja, ki temelji na avstralskem modelu skupin podobnih primerov, finančno podhranjena. Medtem ko so drugod storitve v pediatriji od 20 do 30 odstotkov više ovrednotene od preostalih, zaradi specifične narave dela, so pri nas povsem podcenjene.

Samo verbalno priznanje

»Priznanje pa ni dovolj. Slediti mu mora tudi konkreten ukrep. V pediatriji je namreč podcenjena tudi psihiatrična služba, povsem neustrezno ovrednoteni so specialistični ambulantni pregledi. Delo v, denimo, nefrološki ambulanti, je danes ob obisku mladostnika, ki mu do 18. rojstnega dneva manjka le še en dan, ovrednoteno neprimerljivo slabše, kot bo jutri, ko bo isti pacient postal polnoleten in ga bo pregledal zdravnik na oddelku za odrasle. To je povsem nedopustno.«

Dokazovanja tovrstnih sistemskih nepravičnosti se vrstijo že dolgo in na vseh ravneh. »Nič pa se ne spremeni. In tako ne bo šlo več dolgo.« Po Kendovem mnenju se bo dotok denarja v zdravstvo prej ali slej moral povečati – ali pa bo končno moral »kdo drug, ne lečeči zdravnik ali direktor bolnišnice, bolnikom nedvoumno povedati, da za toliko denarja, kot ga je na voljo, lahko dobijo le še omejeno količino muzike. Manj denarja namreč ne pomeni prav nič drugega kot slabšo kakovost storitev.«