Za pogovor s stranko bi te dni potreboval megafon

Čeprav s poštarji v zadnjih letih, ko manj pišemo na papir, nimamo več tako osebnega odnosa, nikoli nismo bili tako oddaljeni od njih, kot v času ukrepov za omejitev epidemije. Srečanja z njimi določajo pravila brezkontaktne dostave, priložnostnega kramljanja ni več. Matjaž Smodič, ki raznaša pošto za Bežigradom v Ljubljani, temu pritrjuje: »Skoraj bi potrebovali megafon, da bi se slišali na tej razdalji. A nimamo druge izbire, potrpeti moramo, da bo čim prej vse spet po starem.«

Ujeli smo ga na Pribinovi ulici, na kolesu, ki je njegovo službeno prevozno sredstvo že 27 let, ves čas v Ljubljani za Bežigradom, nekje na polovici kariere je le zamenjal matični pošti. Včeraj je bil lep sončen dan, pravzaprav podoben vsem drugim, le da je imel na obrazu masko, na rokah rokavice, v misli pa so se mu že dodobra zasidrala pravila, ki jih določajo ukrepi za omejitev širjenja novega koronavirusa.
 

Na dveh rajonih

V tem času se je v njegovi enoti, pravi ji pošta 16, število poštarjev, ki delajo, zmanjšalo za polovico, namesto 16 jih je na terenu le osem, preostali so bodisi na bolniškem dopustu bodisi na čakanju. V času ukrepov, ko je pošta odprta samo do 15. ure (nekatere enote do 11. ure, ob sobotah pa ne poslujejo), raznaša na dveh rajonih v enem dnevu, v prvem vso pošto, v drugem le nujne pošiljke, naslednji dan zamenja vrstni red, je opisoval vsakdanjik zadnjih šestih tednov. Njegova torba je še vedno podobno polna. V prvi polovici meseca je več položnic, paketov je nekaj več, toda on raznaša le tiste manjše, ki jih je mogoče vtakniti v poštarsko torbo.

Prizna, da maska ni njegov najljubši del opreme, a na srečo vsaj očal nima, ki bi se mu oroševala, nad čimer se pritožujejo nekateri njegovi kolegi, a v teh dneh utegne biti na kolesu tudi vroče in zadušljivo. V blokih, kamor raznaša pošto, so se razmere precej spremenile. Čeprav številne stranke srečuje že več kot desetletje, z njimi zdaj skoraj ne spregovori več besede, če pa že, mora to storiti na taki oddaljenosti, da bi potreboval megafon ali pa kar poklical po telefonu, da bi se slišali, se šali.



Pošiljke v tem času vročajo brez podpisov, tudi s sodelavci so med delom na pošti ves čas na varnostni razdalji, na delovnih mestih, kjer to ni mogoče, so postavili pregrade. Da bi se izognil večji koncentraciji ljudi v delovnem prostoru, zaposleni v dostavi na delo prihajajo v »stopničastem delovnem času«, kot so na Pošti Slovenije navedli enega od številnih ukrepov. »To je realnost, ki jo je treba sprejeti, saj bomo z upoštevanjem pravil pripomogli, da se takšne razmere čim prej končajo,« resno pravi Matjaž Smodič.
 

K sreči vsak dan na svežem zraku

Med pogovorom ni zaznati, da bi se bal za zdravje, čeprav prizna, da ni prijetno, ker je vsak dan izpostavljen okužbam in ker bi tudi njega stranke lahko gledale kot potencialnega prinašalca virusa. »Ne čutim nezaupanja, ljudje so uvidevni. Če pridejo do nabiralnikov ravno v času, ko delim pošto, počakajo. Če imajo tudi oni masko, pa to niti ni problem,« opisuje Matjaž Smodič, ki sicer vedno, ne le zdaj, sledi preprostemu pravilu, da lepa beseda lepo besedo najde. »Takšen, kakršen si do strank, takšne so tudi one do tebe,« pravi. In z dobro voljo nadaljuje, da ima srečo, ker je večino časa na svežem zraku, na kolesu, s katerim naredi po deset do petnajst kilometrov na dan. Popoldanske rekreacije tako ne potrebuje, niti fitnesa, kakor smeje se doda, saj za mišice poskrbijo že z nalaganjem brezplačnih tiskovin.

Ko parkira kolo in odloži poštarsko torbo, gre, če je treba, nabavit stvari, ki jih potrebuje v gospodinjstvu, sicer pa se bolj ali manj drži doma in tudi s tem skrbi, da ostane zdrav in v ekipi. Ker živi v bloku, je njegov prostor omejen na stanovanje in balkon, kjer reši kakšno križanko in bere, kakor sklene – in se odpelje do naslednjega naslova.