Za Šefica so koščki hrvaškega katastra del Slovenije

Brežice, Zagreb – Potem ko je Slovenija oktobra s priprtjem meje spodbudila »razlivanje« tujcev čez zeleno mejo, je včeraj kljub postavitvi bodeče žice znotraj meja hrvaških katastrskih občin vztrajala, da je bodeče žice postavila na slovenski zemlji. S tem argumentom je tudi odgovorila na hrvaško protestno noto, z dodatkom: »Zato ni nobenega razloga, da bi jo umikali ali premikali.«

»V ničemer ne posegamo na ozemlje Hrvaške. V tem trenutku ne vidim nobenega argumenta, da bi te začasne tehnične ovire odstranjevali,« je državni sekretar na notranjem ministrstvu Boštjan Šefic včeraj vztrajal, da Slovenija več spornih odsekov trikilometrske ograje med Velikim Obrežem in mejnim prehodom Rigonce ne bo odmikala.

Na vprašanje Dela, ali so posamezne parcele z nameščeno bodečo žico, ki so glede na zemljevide na slovenski spletni strani Geoprostor.net znotraj hrvaških katastrskih občin in ležijo na večinoma slovenskem desnem bregu Sotle, po mnenju njegovega ministrstva slovenske, je odgovoril pritrdilno: »Lahko pa bo arbitraža o kakšnem zemljišču odločila tudi drugače. Takrat bo Slovenija to tudi upoštevala. A zdaj je stvar z našega zornega kota popolnoma jasna. Če bi kdor koli vstopil na slovensko ozemlje, bi se morala slovenska policija odzvati kot vsaka policija ter zaščititi interese in suverenost RS.«

Najprej ograja, nato dogovor

Parcele znotraj hrvaških katastrskih občin s slovensko ograjo so majhne in je, kot so nam dejali posavski policisti, nadzor zelene meje na njih do zdaj izvajala Slovenija. Hkrati se je uradna Ljubljana pri postavljanju ograje zaradi poslabšanja reguliranja migracijskih tokov izognila najspornejšim mejnim točkam, kjer se ločnica med državama določa z arbitražo.

Šefic je dejal, da je Slovenija odločitev za lokacije ograj dosegla na podlagi dela kvalificirane skupine ljudi iz policije in z ministrstva. Pri tem pričakuje, da bo odgovor Slovenije na hrvaško noto zadovoljil sosede.

A vsa podobna pojasnila – tudi Šefičevo mnenje, da bo bodeča žica, postavljena ob naravni oviri (strugi Sotle), in ne na obstoječih katastrskih mejah, služila obema državama (nadaljevanja podobne prakse Šefic ni zanikal) – ne spreminja dejstva, da je Ljubljana s postavljanjem ograje brez vnaprejšnjega soglasja Zagreba povzročila nova varnostna tveganja. Ali je bilo torkovo pošiljanje hrvaških specialnih policijskih enot na mejo prenapihnjeno, je povsem drugo vprašanje.

Ljubljana utišala posavske geodete

Posavski predstavniki geodetskega zavoda so nam – preden so včeraj prejeli pismo nadrejenih o prepovedi komuniciranja z mediji – pojasnili, da se v praksi zaradi še vedno nedoločene meje med državama v grobem upoštevajo meje katastrskih občin. Če včeraj prisilno v molk zavita posavska stroka dodatnih pojasnil ni smela dati, so o življenju ob meji od leta 1991 spregovorili domačini. »Kot meja se v praksi ne upošteva struga Sotle, temveč meje katastrskih občin,« nam je dejal Rajko Cvetkovič iz Rigonc.

Vaščan ima na levem bregu Sotle 20 hektarov veliko parcelo znotraj meja slovenske katastrske občine Rigonce. Podobnih žepkov, ko slovenske KO čez Sotlo zavijejo na praviloma hrvaški levi breg reke in hrvaške KO zavijejo na praviloma slovenski desni breg reke, je zgolj v brežiški občini, vse do Orešja nad Bizeljskim, več deset, če ne več sto.

Župan: Hrvaška ima prav

Slovenski policisti pravijo, da prek hrvaški cest redno kontrolirajo večja slovenska zemljišča na levem bregu Sotle, vseh manjših pač ne. Hrvati so svoje velike žepke na desnem bregu označili s tablami.

Brežiški župan Ivan Molan, ki je ob prvem valu državo pozival k vzpostavitvi koridorja ali ograditvi, je včeraj postavljanje bodeče žice v Evropi 21. stoletja označil za žalosten dogodek: »To je velika črna pika evropski, slovenski in hrvaški politiki. Najbolj bomo trpeli ljudje ob meji, saj smo tukaj vedno živeli v sožitju. Prepričan sem, da se bodo v to ograjo bolj kot begunci lovile živali.«

Ob sedanjem mejnem sporu Molan za veliko napako označuje tako zamujeno priložnost, da Slovenija pred vstopom Hrvaške v EU ni znala zavarovati lastnih meja, kot nepripravljenost Ljubljane in Zagreba, da bi v četrt stoletja samostojnosti demokratično določila mejno črto: »Ko Hrvaška danes pravi, da smo z žico posegli na njihovo stran meje, ima prav.«

Rigonce tri kilometre, Središče ob Dravi pet kilometrov, Gibina 1,5 kilometra v torek in dodatna ograja včeraj, Slovenska vas neznana dolžina. S temi podatki o zdaj postavljeni dolžini ograje je včeraj postregel Boštjan Šefic, ki današnjih aktivnosti policije ni hotel razkriti. V načrtu je še postavitev ograde v Beli krajini.

Žičnata ograda na slovenski strani meje

Nekaj ur pred popoldanskim predsedniškim srečanjem med hrvaško predsednico Kolindo Grabar-Kitarović in slovenskim predsednikom Borutom Pahorjem so na hrvaškem zunanjem ministrstvu predali ostro protestno noto odpravniku poslov na slovenskem veleposlaništvu v Zagrebu Marku Rakovcu zaradi postavitve slovenske bodeče žice ob državni meji.

Slovensko zunanje ministrstvo (MZZ) je na vloženo protestno noto hrvaškega zunanjega ministrstva odvrnilo, da je namen ograde, ki poteka po slovenski strani, »uravnavati migracijske tokove, in ne demarkacija meje«. Ponovilo je stališče slovenske vlade, ki je bilo sprejeto že v ponedeljek – in s takšno vsebino je bila Hrvaška obveščena že v torek –, »da je mejno vprašanje med Slovenijo in Hrvaško predmet arbitražnega postopka, zato kakršnokoli prejudiciranje meje ni in ne more biti namen teh začasnih ukrepov«. MZZ je pozvalo sosedo k tesnejšemu sodelovanju pri obvladovanju izjemnega migracijskega vala, ki predstavlja velik izziv za vse države v regiji. »Slovenija se izogiba incidentom in konfliktom in pozivamo Hrvaško, naj ravna enako,« so še zapisali na ministrstvu za zunanje zadeve.

S protestno noto nad zaplet

Po mnenju hrvaške strani žica na dveh točkah poteka po hrvaškem ozemlju. Rakovec je za Delo povedal, da ga je pomočnica hrvaške zunanje ministrice za evropske zadeve in dvostransko sodelovanje Maja Bakran Marcich obvestila, da sta sporni točki ob mejnih prehodih Harmica na hrvaški strani oziroma Rigonce na slovenski ter na Breganščici, v bližini mejnega prehoda, med okoliškimi prebivalci znanega kot mala Bregana, le nekaj sto metrov oddaljenega od Obrežja. Hrvaška je Slovenijo pozvala, naj čim prej umakne ograjo s teh točk, res pa je, pravi Rakovec, da Hrvati v diplomatski noti »niso navedli, da bo to v nasprotnem primeru storila hrvaška stran«. V kratkem pogovoru za Delo je še dejal, da je hrvaškim diplomatom pojasnil, da se Slovenija zaveda spora o meji in da ograja ne prejudicira meje ter da so pred postavitvijo ograj o načrtovanem ukrepu obvestili tako arbitražno sodišče kot tudi hrvaško stran.

Oglasil se je tudi hrvaški premier Zoran Milanović s trditvijo, da Slovenija postavlja ograjo iz notranjepolitičnih razlogov in da nekaj kilometrov ograje ob mejnih prehodih ne pomeni ničesar. Nesporazumi in šumi v komunikaciji (med državama) pa so po Milanovićevih besedah osrednji vzrok za ustvarjanje napetosti.

Videti je, da je ta dogodek še eden izmed tradicionalnih izgovorov za hrvaško upravičevanje svojih početij in nespoštovanje dogovorjenega; le spomniti se je treba, kako si taista Hrvaška prav zaradi »šumov in nesporazumov v komunikaciji« po svoje razlaga besedo junction v primeru arbitraže v Piranskem zalivu. Pa tudi besedo stay, zapisano v tako imenovanem bančnem memorandumu, podpisanem pred dvema letoma na Mokricah, ki prav zaradi domnevnih nesporazumov in razlag hrvaške strani sploh ni zaživel.