Tiskane izdaje
Bizeljsko – »Imamo otroka, ki je imel izrazite čustvene težave. Vsak dražljaj ali sprememba rutine sta ga zmotila in odzval se je drugače od vrstnikov,« primer zahtevnega dela z mladimi predstavi Tadea Vahčič, učiteljica na bizeljski osnovni šoli, ki je postala ena prvih slovenskih s senzorno sobo. Kot pravi, se učenec v njej nauči sprejemati te dražljaje.
Opisani primer ni osamljen med izzivi, s katerimi se spoprijemajo učitelji. Bizeljska šola sodi med manjše, ima 125 otrok, Vahčičeva izpostavi še dva primera: »Hiperaktiven učenec 45 minut ne more biti pri miru. Ko je vznemirjen, je senzorna soba prostor, kjer se lahko umiri. Če otroke pri razlaganju navodil motijo dražljaji od zunaj, jim bega pozornost, kar je med mladimi danes pogost pojav. V senzorni sobi je z vajami mogoče doseči, da se lažje osredotočijo na eno informacijo.«
Specialna pedagoginja na šoli Saša Dernač v senzorni sobi dela z majhnimi skupinami otrok. Po njenih izkušnjah je potreba po senzornih sobah, ki so prisotne predvsem v zavodih, specializiranih za delo z mladimi s posebnimi potrebami, tudi v šolah izjemno velika: »Pri pouku opažamo precej več težav s slušno in vidno pozornostjo, prisotni so gibalni nemir, skromnejše besedišče, slabše gibalne ter vzdržljivostne sposobnosti. Ravno zaradi tega smo poiskali drugačen način motivacije otrok, želimo jih spodbuditi k boljšemu učnemu uspehu. Da bi v njih razvijali področje senzorike, potrebujejo različne okoliščine. Mislim, da več kot polovica otrok potrebuje delo v senzornih sobah – ne samo na naši šoli, govorim o vseh današnjih otrocih. Mogoče sem bila pri tej oceni še nežna.«
Neenakomeren razvoj
Eno prvih igric, ki se jih je v senzorni sobi igrala skupina petih otrok, so poimenovali indijančki. Otrok s prevezanimi očmi je moral poslušati, kdo od preostalih štirih se mu približuje, in mu z roko preprečiti, da mu odvzame žogo. Beganje pozornosti na šoli odpravljajo tudi z opazovanjem plesa kapljic v vodnem stolpu, predvsem deklico so pritegnila optična vlakna, taktilne pripomočke za razvoj občutka dotika so izdelali sami.
»Ko se naši možgani razvijajo, potrebujejo stimulacije. Če jih ni dovolj, vizualnih, slušnih in gibalnih, to povzroči neenakomeren razvoj. Mogoče ima otrok dobro razvit vid, ker gleda na zaslon, ne pa kakšnih drugih veščin. Pri učencih opažamo slabšo razvitost grafomotorike in fine motorike rok, ker z njimi nič več ne počnejo. Ukvarjajo se le z računalniki – tale prst je najbrž zelo razvit,« Dernačeva po zraku potegne vijugo z desnim kazalcem: »Ko pa mora otrok pri pouku sprejemati različne dražljaje in povezovati stvari med sabo, nastanejo učne težave, ki vodijo do slabe motivacije, tudi do depresije, izrazito slabe samopodobe. Ko se ta ne izoblikuje pravilno, lahko nastanejo velike težave, za njihovo odpravljanje pa je treba veliko časa.«
Po znanje v tujino
Senzorne sobe so, povesta naši sogovornici, v slovenskih osnovnih šolah redkost. Pravzaprav, kot pravi Vahčičeva, ne vedo za nobeno: »Morda je še kakšna. V Posavju imajo, kolikor vemo, senzorno sobo le v brežiškem vrtcu. Delo z otroki v teh sobah so v 80. letih prejšnjega stoletja začeli razvijati na Nizozemskem, močneje je prisotno tudi na Irskem in v Angliji.«
»Sobo smo doslej oziroma v tem šolskem letu uporabljali predvsem za manjše skupine in za individualno delo z otroki s specifičnimi učnimi težavami. Priključili pa so se nam tudi drugi otroci, ki jih drugačen način poučevanja in nevsakdanji učni prostor zelo zanimata. Učinki pri učenju, igri in komunikaciji med nami so veliko večji kot v učilnici. Veliko manj je beganja pozornosti, otrok jo zmore dlje časa ohraniti in to lahko prenese v okolje, zunanji dražljaji zanj postanejo manj moteči,« razlaga Dernačeva.
Opremo za delo z otroki na Bizeljskem še zbirajo. Zadnja novost je bazen z žogicami, načrtujejo čutne poti na odprtem. Šola je za zdaj za projekt sama, brez pomoči donatorjev, namenila 6300 evrov.
Zaradi velikega števila potencialnih uporabnikov senzorne šole so se prijavili na razpis Erasmus + K1 za izobraževanje zaposlenih. Če bo njihova vloga maja odobrena, bodo dve delavki poslali na izobraževanje s področja senzorike v slovaške OŠ, dve pa za področje dela v učilnicah na prostem na Nizozemsko.
