Tiskane izdaje
Radenci − Vsi, od nekajletnih cicibanov, ki bodo tekli Veveričkin tek, pa do veteranov v častitljivih letih, ki bodo tekli na krajše ali srednje dolge proge, se tačas pripravljajo na letošnji 37. maraton treh src, ki bo v Radencih 20. maja.
Še posebno najstarejši so dokaz, da redna vadba in tek veliko pripomoreta k zdravemu staranju in čilosti v poznih letih.
Že nekaj časa je bil najstarejši udeleženec radenskega maratona treh src simpatični upokojeni profesor matematike iz Varaždina Vilim Pap, ki je lani pri svojih devetinosemdesetih letih še vedno pretekel najkrajšo tekmovalno progo, dolgo pet kilometrov in pol.
Letos ga žal ne bo več med tekači, ker mu je močno opešal sluh, pa tudi sicer je toliko oslabel, da ne trenira več, so nam po telefonu razložili njegovi domači.
A prav redni treningi in udeležba na številnih tekaških prireditvah so mu v zadnjih desetletjih pomagali, da je ostal čil in zdrav do tako visoke starosti.
Vilim Pap je lani še sodeloval, letos, pri devetdesetih, ga ne bo več na progi. Foto: Jože Pojbič/Delo
Za lanskoletno najstarejšo žensko udeleženko radenskega maratona Kazimiro Lužnik nam organizatorji sicer še niso znali povedati, ali bo tekla tudi letos ali ne, ker prijave še niso zaključene, a energična 82-letnica se rada udeležuje tekaških dogodkov in tudi v Radence rada prihaja, tako da jo bo verjetno spet mogoče videti na progi, vso urejeno in lepo naličeno.
Kazimira Lužnik je bila lani najstarejša ženska udeleženka Maratona treh src. Foto: Jože Pojbič/Delo
Še nekaj je starejših rednih udeležencev tradicionalnega maratona v Radencih, tako da bo moral 76-letni Radgončan Franci Klemenčič vztrajati še kar nekaj časa, da bo med najstarejšimi, čeprav mu že pripada svojevrsten rekord radenske tekaške prireditve. Po njegovih podatkih je namreč najpogostejši udeleženec Maratona treh src. Manjkal je samo na prvem, ker takrat še ni redno treniral, in na lanskoletnem, ko ni mogel teči zaradi operacije kile. Zdaj se že pripravlja na letošnjega, sedemintridesetega po vrsti in njegovega petintridesetega.
»Za zdaj treniram bolj previdno in počasi, ker pri mojih letih okrevanje po kakršnikoli operaciji traja malo dalj časa kot pri mladih. Ampak znova hodim redno dvakrat na teden h košarki in tečem dva- do trikrat na teden po pet ali šest kilometrov. Ne bom sicer pripravljen za mali maraton, kaj krajšega bom pa zagotovo pretekel,« pravi upokojeni socialni delavec, ki je začel trenirati tek tudi zaradi svoje službe.
»Pravzaprav sem v Ljubljani pri Olimpiji tek treniral že kot dvajsetletni študent, a sem bil za vrhunski tekmovalni tek že nekoliko prestar. Ko sem se vrnil domov, sem za nekaj časa tek opustil, potem pa so se mi pri osemintridesetih letih začele težave z želodcem in moral sem nekaj storiti. Začel sem teči in težave so postopoma izginile. Poleg zdravstvenih razlogov sem od takrat redno treniral tudi zato, ker sem kot socialni delavec pogosto moral mladoletne prestopnike iz naših krajev spremljati v zavode v drugih delih Slovenije in se je včasih zgodilo, da so mi poskušali pobegniti. Kot precej mlajši so mi takšni ubežniki na začetku, prvih nekaj sto metrov sicer ušli, a to ni trajalo dolgo, ker sem jaz lahko vzdržal veliko dlje od njih. Ker se je razvedelo, da sem natreniran in vzdržljiv, mi pozneje niti niso več poskušali uiti.«
Franci Klemenčič se pripravlja na letošnji maraton treh src. Foto: Jože Pojbič/Delo
Toda v časih, ko je sam začel trenirati, je bil odnos do rekreativnega teka povsem drugačen kot zdaj.
»To je še kako res,« potrjuje tudi sam. »Domačini so me na začetku imeli za malo ubrisanega, ko sem energijo in čas 'tratil' tja v en dan. Sosed mi je pogosto, ko sem se odpravljal na tek, dejal, naj raje prej krenem od doma, da mi ne bo treba teči. Drugi so mi spotoma ponujali motiko ali grablje, češ, pridi raje pomagat, če imaš viška moči in časa. Ampak vztrajal sem.«
In zakaj se tako redno udeležuje prav Maratona treh src?
»Predvsem zato, ker ga jemljem za domačega, našega, in ker rad tečem. Okrog petdesetega leta starosti, ko sem res dobro treniral, sem na malem maratonu dosegal najboljše ženske tekmovalke ali bil celo boljši od njih. To je bil zame odličen dosežek. Zdaj mi ne gre več toliko za rezultat, voljo pa še imam, in če mi bo zdravje služilo, bom tekel še naprej in upam, da se bom počasi prebil tudi med najstarejše udeležence ali da bom nekoč celo sam najstarejši.«
