Za učni razvoj učenca je najpomembnejši dober učitelj

Ljubljana – Strokovna rast učitelja pomeni tudi izboljšanje dosežkov učencev, razlaga profesorica s pedagoške fakultete Univerze na Floridi. Pri raziskovanju se osredotoča predvsem na sodobne tehnike poučevanja, Slovenijo pa je obiskala ob koncu mednarodnega projekta Linpilcare, katerega namen je uvajanje novih pristopov poučevanja, ki temeljijo na znanstvenih študijah in strokovnem razvoju učiteljev.

Kako pomembna je vloga učiteljev pri učnem in osebnostnem razvoju učencev?

Pri tem nihče drug ni bolj odgovoren. Vsak učenec, ki vstopi v razred, ima drugačen značaj, načine učenja in prihaja iz različnih družinskih okolij. Tudi zato je poučevanje zelo zapleten proces. Naloga pedagoga je ugotoviti, kje so potenciali vsakega od otrok in kako doseči, da jih bo kar najbolj razvil. To je zahtevno, ampak tudi zelo razburljivo. Ne predstavljam si, da bi počela karkoli drugega, kot bila učiteljica. Vedno nam za vse, kar želimo opraviti, zmanjka časa, ampak to ne sme biti izgovor, da svojega dela ne opravimo najbolje, kot ga lahko. Poučevanje je lahko najboljša služba na svetu.

Nekaterim pedagogom v slovenskih osnovnih in srednjih šolah se zdi, da pri novih generacijah otrok izgubljajo avtonomijo pri poučevanju, saj so starši preveč zaščitniški in se vmešavajo v njihovo delo.

Podobno je v ZDA. Šola mora staršem jasno pojasniti način dela in pri tem opredeliti tudi njihovo vlogo. Starši se morajo zavedati, katera so učiteljeva profesionalna načela, v nasprotnem primeru pa poiskati drugo šolo.

Kako je nova tehnologija spremenila metode poučevanja v zadnjih letih?

Tehnologija samo po sebi ne pomeni, da bo poučevanje bolje. Je le eno od orodij, ki ga učenci lahko uporabljajo. Če njihovega napredka ne podpira, uporaba ni smiselna. Pomembno je, da njihovo uporabo vsak učitelj presodi glede na okolje, v katerem poučujejo, ne pa da zgolj slepo sledi učnemu načrtu ali nasvetom strokovnjakov.

Zadnji rezultati mednarodne raziskave Pisa kažejo, da slovenski osnovnošolci v znanju, še posebno v naravoslovju, dosegajo nadpovprečne rezultate, vendar je njihov odnos do učenja negativen. Kaj v tem primeru lahko naredi učitelj?

Ne gre za to, kaj mora narediti ali česa ne. Poučevanje je precej zahtevnejše od poenostavljenih smernic. Vsak učenec je individuum, povprečni razred pa ne obstaja, ker je čisto vsak drugačen. Najpomembneje je, da je učitelj odprt do pedagoških strategij in jih prilagodi posamezniku.

Predstavljajte si, da ima 12-letnik težave pri učenju matematike, zato šole ne mara. Kako bi učitelj v tem primeru lahko pristopal?

Zbral bi podatke o učencu, torej njegove izdelke, rezultate in zapiske ter se z njim pogovoril, da bi razumel njegovo razmišljanje, nato pa poskušal ugotoviti, zakaj mu ne uspe. Zelo pomemben je tudi pogovor o učencih in metodah dela s kolegi učitelji. Osamiti učitelja in ga, denimo, samega poslati na konferenco ne doseže takšnega učinka kot na izobraževanje poslati skupino, ki se bo o naučenem pogovarjala. Učitelj mora ugotoviti, zakaj njegov učenec matematike ne mara. Kot učitelj vedno raziskuješ, vsak dan sprejmeš na stotine odločitev in razmišljaš, kaj je najboljša pot. Če učenec ne napreduje, potem učitelj nečesa ne počne dobro.

Torej je najboljši učitelj tisti, ki dobro pozna svoje učence?

Tako je. Poleg tega mora obvladati področje, ki ga poučuje, ter imeti znanje o pedagoških strategijah, vse to pa prilagoditi svojemu okolju. Največji učinek na uspehe učencev ima učiteljevo učenje. Ko se on uči, so tudi učenci živi, ker so za znanje dojemljivejši. Strokovna rast učitelje pomeni izboljšanje dosežkov učencev, kar je mogoče v sodelovanju z drugimi učitelji in nenehnem raziskovanju, kaj v posameznem razredu deluje in kaj ne. To pomeni, da mora raziskovanje lastne prakse postati del njihovega poučevanja.