Tiskane izdaje
V akademski sferi je profesorica na ljubljanski pravni fakulteti in diplomirana psihologinja Katja Šugman Stubbs po svojih besedah prišla do točke, ko je čas, da svoje znanje uporabi v praksi. Doslej je predavala in raziskovala na več tujih univerzah, bila članica Državnotožilskega sveta, še vedno pa aktivno sodeluje v evropski zvezi za kazensko pravo. Posebej je poudarila svoje zavzemanje za postopkovno pravičnost in delovanje na področju človekovih pravic v kazenskem pravu. Sama pravi, da jo pri njenem delu vodijo vrednote humanosti, pravičnosti, solidarnosti, skrbi za izključene in spoštovanja različnosti.
Katja Šugman Stubbs zase pravi, da je pri javnem oglašanju precej zadržana, a se je oglasila, ko se ji je to zdelo potrebno. Na primer ob aferi JBTZ, referendumu o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, referendumu o družinskem zakoniku in nazadnje tudi v primeru Patria. Na očitke z desne, da je zagovarjala sodbo, ki jo je ustavno sodišče razveljavilo, je že na javni predstavitvi v predsedniški palači odgovarjala, da sta se s profesorjem Primožem Gorkičem izrecno distancirala od vsebine sodbe in dopustnosti dokazov.
Poslanci koalicijskih strank in zunajvladne partnerice Levica so predvsem poudarjali njeno znanje in strokovnost. Med drugim pa so ji nasprotovali v SDS, kjer so si si želeli na njenem mestu videti nekdanjo generalno pravobranilko na Sodišču EU v Luksemburgu Verico Trstenjak.
Preberite še: Spet v boj za pravice, ki so že zapisane v ustavi
Predsednik republike Borut Pahor, ki državnemu zboru predlaga v izvolitev ustavne sodnike, je imel poleg kandidature Katje Šugman Stubbs na mizi še predlog kandidature Verice Trstenjak, ki so ji podporo napovedale SDS, NSi in SNS. Ne Trstenjakova ne Šugman Stubbsova se nista prijavili na Pahorjev poziv za zbiranje možnih kandidatov za mesto ustavnega sodnika.
Na poziv so prispeli trije predlogi, in sicer člana direktorata za raziskave in dokumentacijo na Sodišču EU v Luksemburgu in ad hoc sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu Saša Severja, ki je kandidaturo še pred posvetovanji predsednika republike s poslanskimi skupinami umaknil, ter profesorja na Univerzi na Primorskem Andraža Terška in pravnika Boštjana Pintarja. Ta predsednika ni prepričal, Teršek pa je soglasje h kandidaturi umaknil, ko je postalo jasno, da ne bo dobil zadostne podpore – poleg LMŠ so mu podporo napovedali le še v SD in SNS. Poslancem je Teršek ob tem v pismu med drugim zapisal, da se ne bo pretvarjal, da bi prišel na funkcijo: »Ne bom prosil, ne bom trgoval. Nikomur ne pripadam, za nikogar ne navijam, nisem od nikogar. Zastopam, odločno in predano, znanje, objektivnost in resnico. Če zato ne morem postati sodnik ustavnega sodišča – tudi prav. Sploh ni problema.«
