Tiskane izdaje
Dob pri Mirni – Na dvorišču za bodečo žico petnajst čez deseto zjutraj stoji okoli osemdeset moških. Večinoma brez izraza na obrazu se v tišini ozirajo naokrog ali pomenkujejo z najbližjim sosedom. Skoraj vsi nosijo enake čevlje in modro obleko, značilno za delavce v tovarnah. Bele črte na tleh, ki jih ločuje od nadzornikov v uniformah, ne prestopi skoraj nihče. Vsi čakajo.
To so obsojenci, ki si čas v zaporu krajšajo z delom v tovarni zapora na Dobu. Delajo tisti, ki želijo in so tega na podlagi ocene sposobni. Poleg izdelovanja gasilske opreme za zasebno podjetje lahko pod nadzorom za manjše plačilo pomagajo še v kuhinji, pralnici in na vrtu, razlaga vodja varnostnega oddelka na Dobu Aleš Tibljaš, ki oči z obsojencev nikoli zares ne umakne.
Najmlajši v skupini na dvorišču za bodečo žico ima nekaj čez dvajset let, najstarejši je v poznih petdesetih. Eden od njih seže v žep po škatlico s cigaretami in jo poda kolegu, drugi sede na mrzel asfalt. Še manj kot pet minut in lahko bodo odšli na malico. »Gremo!« se zasliši točno dvajset minut čez uro. Ne mine niti sekunda, ko se skupina na dvorišču za bodečo žico kakor igralci po pisku sodnika na tekmi zgrne proti težkim kovinskim vratom.
Vodja varnostnega oddelka na Dobu Aleš Tibjaš. Foto: Uroš Hočevar
Do jedilnice hodijo hitro, a nihče med njimi se ne preriva. Ko vstopijo, se utečeno postavijo v vrsto, drug za drugim vzamejo pladenj, lonček s sokom in kos kruha. »Hrana je zanje zelo pomembna. Zgodilo se je že, da je kdo od vplivnejših med zaporniki rekel, da je slaba. Ko se je obrok res ponesrečil, se je večina uprla,« se spominja Tibljaš, tudi nekdanji pravosodni policist, ki je na Dobu zaposlen dvajset let. »Ajde, gremo,« reče odločno, a umirjeno, ko eden od zapornikov za nekaj trenutkov zadrži vrsto.
Ko vsi dobijo svoj kos jajčne omlete in krožnik solate, postane v prostoru tišje. »Delam zaradi ugodnosti,« za mizo pove eden od zapornikov, obsojen na tri leta zaradi tatvine, ki ga do svobode loči sedem mesecev. Delo jim poleg upoštevanja hišnega reda omogoča več prostih izhodov. »Čas za zidovi tako tudi hitreje mine,« doda obsojeni za isto mizo. »Če upoštevaš pravila, težav ni,« pravi prvi in zagotovi, da ima s pravosodnimi policisti korekten odnos.
Premalo policistov, več težav
V največjem slovenskem zaporu Dob pri Mirni je zaprtih okoli 540 moških, ki so obsojeni na kazen, daljšo od enega leta in pol do 30 let. Najbolj konfliktni, težje gibljivi in novinci živijo v prvem bloku, kjer je posebej varovan oddelek, medtem ko je večina v drugih petih stavbah. Vsakdanjik vseh določa dnevni red, ki ga za zdaj nadzoruje 136 pravosodnih policistov. Njihova dolžnost je preprečevanje pobegov, konfliktov in samopoškodb obsojencev, nenehno pa jih morajo tudi številčno nadzirati.
Delovnik večine traja od sedmih zjutraj do sedmih zvečer. Vrnejo se naslednji dan ob sedmih zvečer in delajo 12 ur vso noč, nato jim po zakonu pripadata prosta dneva. Vendar je zaposlenih med njimi premalo, kar rešujejo z nadurami. Lani so jih vsi pravosodni policisti na Dobu imeli 21.340, kar ustreza običajnemu delovniku desetih, pove direktor zavoda Bojan Majcen: »Nadure bi morale biti izjema, pri nas so postale normalno stanje.«
Vsakdanjik zapornikov nadzoruje 136 pravosodnih policistov. Foto: Uroš Hočevar
Pomanjkanje osebja v vseh slovenskih zaporih je očitno od leta 1998, ko so se v državni upravi zaposleni množično upokojevali. Zaposlovanje je bilo nato pred skoraj desetimi leti omejeno z zakon za uravnoteženje javnih financ, zaradi katerega v zaporih niso mogli zagotoviti niti nadomestnih zaposlitev niti pridobiti novih, pojasnjuje direktor: »Na vse to vplivajo še bolniške, dopusti, menjave delovnega mesta in upokojevanje, zato nenehno tehtamo med delovnimi nalogami in pravicami zaposlenih po delovnopravni zakonodaji.«
Na število zaposlenih v največjem zaporu pri nas sta pred nekaj leti vplivali tudi gradnja novih dveh blokov in gradnja odprtega oddelka na Puščavi, nekaj kilometrov od Doba. Zapor sta prostorsko razbremenila, vendar se število zaposlenih od takrat skoraj ni povečalo, pravi Majcen. Premalo pravosodnih policistov vpliva na preveliko obremenjenost zaposlenih, pomeni pa tudi, da opravljajo manj varovanja, kar med obsojenimi lahko povzroči več konfliktov. Največ težav imajo pri spremstvu zaprtih oseb, opaža Tibljaš: »Včasih se s katerim od mirnejših obsojencev dogovorimo, da ostane v bolnišnici čez noč brez spremstva. Za vestno vedenje mu obljubimo napredovanje, mi pa prihranimo nekaj ur.«
Namesto represije več besed
Če kdo od zaposlenih zboli, se dnevni razpored aktivnosti podre, pravi Bojan Kužnik, ki je pravosodni policist leto dni. Pred tem je bil policist na terenu, kjer je bilo delo še bolj nepredvidljivo. Zadovoljen je, ker tudi zdaj ni dolgočasno, na nadure in nočno delo pa se je že navadil. Tokrat v hišici ob zagrajenem igrišču zapora nadzoruje skupino desetih obsojencev iz drugega in tretjega bloka. Med poletjem jih je tam tudi po 150, zato je možnost konfliktov večja.
Pravosodni policist Bojan Kužnik. Foto: Uroš Hočevar
»203 je končal,« sporoči Kužnik po napravi, ki jo za pasom nosi vsakdo od njih, drugemu pravosodnemu policistu, ko eden od zapornikov predčasno zapusti igrišče. »Za vsakega v skupini, za katero sem zadolžen, moram vedeti, kje je v določenem trenutku. Zdaj pa hitim naprej na oddelek,« reče in se odpravi v blok za sabo, ko ga nadomesti novi.
Namesto ostrih varnostnih ukrepov je ključno, da z obsojenimi, večinoma zaradi tatvin, preprodaje drog in nasilja, učinkovito komunicirajo. »To so ljudje z ulice, zato je vzpostavljanje odnosa med nami dolgotrajen proces,« pravi Tibljaš. Radi bi dosegli, da obsojeni svojih napak na prostosti ne bi ponovili, zato želijo odnose vzpostavljati s sistemom nagrajevanja namesto kaznovanja. »Včasih se mi zdi, da je za zapornike bolj poskrbljeno kot za zaposlene. Vse bolj se zavedajo svojih pravic, medtem ko se kadrovska stiska, odkar sem tu, ni zmanjšala,« pripoveduje. Zaporniki se ob primernejših bivalnih pogojih bolje počutijo, zato je tudi zaposlenim laže, je prepričan vodja. Tudi zanje se spreminja, vendar prepočasi. Trenutno je v postopku za zaposlitev v slovenskih zaporih 19 kandidatov, kar je še vedno premalo, pa tudi usposabljanje novincev traja dve leti. »Pomembno je, da ohranimo profesionalen odnos, tolerance do popuščanja zaradi preobremenjenosti ni. Za nekatere bo kmalu vikend,« pravi.
