Za zdaj brez večjih prask

Predsednik vlade Borut Pahor je z imenovanjem Dimitrija Rupla za svojega posebnega odposlanca dvignil veliko prahu in povzročil pravi mali upor v lastni stranki. A za zdaj jo je, kakor kaže, odnesel brez večjih prask. V bistvu je njegov položaj kljub nasprotovanju in sporom, v katere se je zaradi tega zapletel, močnejši, kot je bil ob prevzemu premierske funkcije.

Poziv trebanjske podružnice Socialnih demokratov, naj odstopi z mesta predsednika stranke, se je sprva zdel kot velik udarec Borutu Pahorju, toliko težji zato, ker prihaja iz vrst njegove stranke. Vendar pa je prav radikalnost tega poziva nazadnje delovala v Pahorjev prid.

Nezadovoljni v stranki - takih je bila zaradi Pahorjevega »bratenja« z Ruplom večina - in tudi tisti iz koalicijskih partneric so se srečali z mejami izražanja svojega nezadovoljstva. Kaj bi pomenilo, če bi bil trebanjski poziv uresničen? Bi bil Borut Pahor še lahko predsednik vlade, če ne bi bil predsednik največje vladne stranke? Tudi če bi bil, kakšna bi bila njegova teža in sploh teža njegove vlade? Če pa bi odšel tudi s premierskega mesta, bi avtomatično padla celotna vlada. In ta stranka, celo ta koalicija se najverjetneje ne bi več vrnila. Tega pa kljub vsemu niso hoteli. Hoteli so drugačno ravnanje Boruta Pahorja, ne odhod celotne stanke in koalicije z vladnih položajev. Nezadovoljneži in protestniki so se hitro začeli umikati.

V nedeljo je Pahor v Trebnje poslal generalnega tajnika stranke Uroša Jauševca, da malo pomiri duhove. Najbrž jim je povedal kaj o zapletenem mednarodnem položaju, pa o tem, da skoraj vsi Pahorjevi evropski sogovorniki prihajajo iz desnih strank, in tudi, da je vse to, kar mu zdaj očitajo, napovedoval že pred volitvami in jih zaradi teh napovedi tudi dobil. Kaj dosti pa Jauševcu niti ni bilo treba miriti, saj so se radikalnosti svojega poziva in njegovih posledic medtem zavedeli tudi njegovi pobudniki. Tako se je na koncu vse skupaj zvedlo na vprašanje, kako naj se dostojanstveno umaknejo, ne da bi jim bilo treba priznati poraz.

Sestanka s trebanjskim odborom se Pahor - kljub tamkajšnjemu pričakovanju - ni udeležil. S tem se nima časa ukvarjati, je izjavil novinarjem, pa še, da bo tako in tako kmalu volilni kongres stranke, pa naj si izberejo drugega predsednika. S takim odnosom je dal nazorno vedeti, kaj si o vsem skupaj misli, po svoje pa je znova pokazal, da v tej vladi odloča on, ne kdo drug. To bo najverjetneje moral dokazovati še nekaj časa, saj mu opozicija, zlasti SDS, vedno znova in skoraj vsak dan očita, da to vlado vodijo in v njej mimo njega kadrujejo drugi ljudje.

Radikalna trebanjska pobuda je Borutu Pahorju po svoje celo koristila, a njegova igra s samosvojimi kadrovskimi potezami je zanj lahko nevarna. Ker noče (ne more) javno racionalno razložiti svojih potez, ampak se zateka k zaklinjanju, da on že ve, kaj je prav, se ga lahko kmalu prime sloves samodržca, ki se ne čuti zavezanega javnosti in odgovornega svojim volivcem. Nekaj začetnega kapitala si je že zapravil. Tudi če se čez čas slučajno pokaže, da je res ravnal prav, slabega slovesa, ki si ga bo pridobil s takim odnosom do volivcev, ne bo popravil. Javnost politikom zelo zameri slabe poteze in napačne odločitve, a še bolj jim zameri, če jo podcenjujejo in ignorirajo.