Pove, da se sama še kako dobro zaveda, da bodo njeno prihodnost dejansko spisali njeni učenci, zato v razredu posebno pozornost namenja prav medosebnim odnosom in socializaciji. Prepričana je, da je empatija nekaj, kar družba še kako potrebuje, in vsekakor tisto, kar se mora v otroštvu vzgajati in naučiti.
Spori in trenja med učenci niso nekaj, nad čimer zamahne z roko, ampak, pravi, si vzame čas, če je treba vrta, sprašuje, večkrat preveri, ali je nesoglasje razrešeno. Otroci, ki se ne počutijo dobro, ki so v stiski, se zaprejo tudi pred znanjem. »Krivica boli, reže, jemlje energijo, in če ne prideš zadevi do dna, ne moreš nadaljevati s predmetnikom, saj je tak otrok utopljen v žalosti, solzah,« pripoveduje. Poudarja, kako pomembno je dati otroku priložnost, da se postavi v kožo drugega. »Pravim jim, naj zaprejo oči in si to predstavljajo. Nato sledi odziv: oprosti, nisem vedel, da je tako grozno.«
Misliti drug na drugega je pravilo, tudi ko drug zboli. »Ko kdo manjka, se spomnimo nanje, se ustavimo in na daleč grejemo njihove srčke, da bi čim prej ozdraveli. Starši so mi pozneje predali sporočilo otrok, da bodo hitro ozdraveli, ker vedo, da razred misli nanje.« Spodbuja tudi solidarnost. »Ni vseeno, če nekoga ni. Vedno vprašam, kdo mu bo priskrbel učne liste, in hitro se javijo. To je zmaga.« Ko se mlajši otroci po krajši odsotnosti vračajo v razred, jih nemalokrat spremlja stiska, občutek, da prihajajo v neznano. »Super je, ko se vrnejo in jim lahko poveš, da je ta in ta sošolec poskrbel zanj in da ga čakajo risbice in vse potrebno.«
Dotakniti, okusiti, poduhati …
Kot pravi, poskuša, kolikor je mogoče, snov, ki se jo učijo, konkretizirati. »Ko vzgajamo rastlino, poskušam narediti korak dlje. Ni dovolj, da rukolo le posejemo, opazujemo, kako raste, se pozanimamo o njeni hranilni vrednosti, ampak da jo tudi uporabimo. Na koncu naredimo vegetarijansko pico in si jo olepšamo z rukolo,« opisuje. Ko so pripravili otroško gledališko predstavo, so jo najprej uprizorili staršem, pozneje še starostnikom v bližnjem domu za ostarele. »Čez tri, štiri dni je do mene prišla učenka in povedala, da so konec tedna obiskali babico v domu. Pokazala je, kako zelo pomembno se ji to zdi, in ona je bila tista, ki je to predlagala.«
Lidija Štepec pravi, da je vsak učitelj drugačen, močan na nekem področju, kjer otroke lahko navduši, doseže cilje učnega načrta in jih preseže. Prepričana je, da je večina učiteljev v Sloveniji odličnih. Birokracija, ki naj bi prepričevala zlorabe, pa vendar jemlje dragocen čas, ki bi ga raje namenila učencem. »Vsaka minuta za računalnikom je minuta manj za otroke.« Poudarja, da je delo učitelja težko ovrednotiti. »Prideš domov in se uro pogovarjaš z materjo učenca, ki je zbolel in je v bolnišnici. Ali veste, koliko to pomeni staršem? Ali pa ko ure in ure iščem tisto pravo pravljico, skozi katero bom otrokom najbolje predstavila tematiko, vzgojni moment, ki je v razredu trenutno nujen?« Navsezadnje je učitelj tisti človek, ki ne podaja golih informacij, ampak otroke navduši nad spoznavanjem novega in postavlja temelje bodoče družbe.