Zadnji krog zasliševanj?

Patria je, da bi se laže in hitreje razgledala po slovenski poslovno-gospodarski krajini, že pred prvimi pripravami projekta na obrambnem ministrstvu najela posrednike. Svetovalce, ki so proti plačilu pridobili poslovne partnerje.

Objavljeno
05. september 2009 23.32
Dejan Karba
Dejan Karba
Ljubljana - Ko je pred enim letom preiskovalni novinar finske nacionalne televizije takratnega premiera Janeza Janšo povezal z orožjem, ki je bilo menda kupljeno prek sumljivih poslov, ljudi in znanstev, smo bili v napetem obdobju pred parlamentarnimi volitvami. Vsaka poteza kogar koli, ki se je le marginalno dotikal 278 milijonov evrov vrednega posla, je bila zaradi tega medijsko zapisana in ne malo je bilo tistih, ki so zgodbi pridali lastno domišljijo in domišljavost.

A dokazov, s katerimi bi javnosti jasno pokazali (ne)veljavnost afere okrog najtransparentnejšega posla stoletja, je bilo v teh skoraj 370 dnevih prikazanih zelo malo. Svoje sta legitimno in uradno povedala le protikorupcijska komisija in računsko sodišče, tudi obrambna ministrica Ljubica Jelušič je pred javnostjo že povedala vse, kar je po njenem mnenju smela. Jasno je priznala, da bo pogodbo treba redefinirati, saj po tej svojih Natovih sanj in nacionalnih potreb nikakor ne moremo realizirati.

Vedno v pripravljenosti

Patria je, da bi se laže in hitreje razgledala po slovenski poslovno-gospodarski krajini, kot pravijo njeni zaposleni, že pred prvimi pripravami projekta na obrambnem ministrstvu najela posrednike. Svetovalce, ki so proti plačilu pridobili poslovne partnerje (Rotis, Gorenje, Leban&Leban …), potrebne tako za zagon projekta kot za njegovo poplačilo v sklopu protidobav. Po podpisu pogodbe decembra 2006 bi omenjeni sodelavci morali dobiti predplačila za opravljeno delo, a je njihova finska referenca Reijo Niittynen, takrat glavni pri Patrii za slovenski posel (zdaj to delo opravlja Wulf Hessulf), zatajil. Ker denarja ni bilo niti mesec dni po podpisani pogodbi (proti vrednosti 278 milijonov evrov ta predvideva nakup 135 osemkolesnikov), so lobisti oziroma svetovalci začeli piramidalno pritiskati na človeka, ki jih je najel: Walter Wolf oziroma liechtensteinsko podjetje ICB, prek katerega je Wolf uradno svetoval, je za denar terjal Hansa Wolfganga Riedla, Patrijinega zunanjega svetovalca – odgovoren je bil tudi za slovenski trg –, slikar Jure Cekuta pa je, denimo, za denar sprva sitnaril pri Rudolfu Lebanu, Patrijinem partnerju na področju protidobavne dejavnosti, pozneje pa pristal na Riedlovem računu. Cekuta tega sicer noče priznati, a je Riedl v petkovem Delu jasno povedal: »Cekuti smo denar nakazali le enkrat. Dobil je 340.000 evrov, ker je delal na področju protidobav.«

Če Riedl pred enim letom, ko smo se pogovarjali z njim, ni hotel govoriti o denarju, ki ga je dobil iz Patrie, nam je tokrat jasno povedal, da je zaslužil tri milijone evrov in pol. Za preostali denar, ki mu ga Patria zaradi tega, ker je vpleten v afero, ne bo dala, jih bo tožil (Riedlu po pogodbi pripada 7,5 odstotka vrednosti Patrijinega deleža pri poslu, ki znaša – gre za vozila brez orožarskih nadgradenj – okrog 140 milijonov evrov. Se pravi, da bi jih od Patrie moral dobiti še sedem, op. p.).

Podkupljeni podkupovalci


Finski novinar, ki je v dramaturški vrh svojega prispevka zapičil misteriozno črko »J« (»J je Janez Janša,« pravi Magnus), slovenskemu gledalcu pa že dolgo eno leto dolguje epilog (morda sledi nadaljevanje), je Wolfa in Cekuto označil kot človeka, ki sta podkupovala, od Patrie pa sta bila menda podkupljena tudi sama. Riedl je poleg podkupnin povezan še z industrijskim vohunjenjem (pred Patrio je svetoval konkurenčnemu Steyerju). Teh dejanj omenjene sumijo tudi kriminalisti, ki so se z vsakim posebej že pogovarjali, novi krog zaslišanj pa bo ta mesec. Menda zadnji še potreben, da tožilstva sestavijo svoje.

Glede rešitve največje uganke v zadevi – povezava nekdanjega premiera s poslom in predvsem z neobdavčenim denarjem – so zaslišanci po naših pridobljenih podatkih ponudili bolj malo konkretnih stvari: Niittynen, na primer, Janšo omenja kot poroštvo za denar, ki ga je zahteval Riedl. Niittynen je Riedlu januarja 2007 namreč pisal, da »bo Wolf, če denarja ne bo, poklical premiera Janšo«. Wolf znanstvo z Janšo že od začetka zanika, Riedl pa Niittynenove besede razume kot dejstvo, da je Wolf vsem znani človek. Ter še, da »zveza s premierom Janšo niti ni bila potrebna, saj je Patria oddala precej boljšo ponudbo od konkurenčnega podjetja, ki je na razpisu izpadlo«.

Glavni kriminalistični preiskovanec Kaj Erik Björkqvist napoveduje, da bo stvar končal še letos, ko bo dognanja predal sodišču. To bo odločilo, ali bodo njegove ugotovitve javne ali tajne. Bo pa po Björkqvistovem zaključnem poročilu, vsaj tako je napovedoval, svoje dokaze menda pokazal Berglund. Komaj čakamo.

Iz NeDela