Tiskane izdaje
Ste zdravnica, ki pozna razmere na terenu oziroma to, kar se dogaja ljudem, ki zagotavljajo dolgotrajno oskrbo domačim ali pa so oskrbovanci. Kako ocenjujete razmere?
Potrebe po oskrbi starejših so vse večje. Ko pride bolnik iz bolnišnice ali zdravilišča, je s tem končana le približno polovica njegovega zdravljenja in potrebuje podporno okolje, da se to zdravljenje nadaljuje in konča. Prav tako je dejstvo, da se populacija stara, imamo pa tudi ogromno kroničnih bolnikov, ki jim zagotavljamo vse boljšo oskrbo in so zato preživetja daljša. Toda z leti kronični bolniki vendarle pešajo in izgubljajo svojo samostojnost. Običajno vsaj na začetku potrebujejo malo, samo nekaj tuje pomoči pri vsakdanjih opravilih, potem pa je sčasoma – ali pa naenkrat, odvisno od primera do primera - potreba po pomoči vse večja.
Svojci se zadnja leta spet v večji meri odločajo za skrb družinskega člana, ki potrebuje pomoč?
Ja, v zadnjih letih opažamo, da se ljudje in tudi svojci iz različnih razlogov odločijo, da bodo vendarle za svojega onemoglega, nepokretnega svojca poskrbeli sami. Takrat jih moramo različne službe v čim večji meri, z vsemi močni, podpreti. Pri tem je ključnega pomena služba nege na domu, ki v občini Krško že vrsto let zelo dobro deluje. Zdravstvene službe z njimi zelo dobro sodelujemo. Kajti dejstvo je, da nega na domu ne bi bila možna brez dela negovalk. Čeprav si svojci še tako želijo, da bi sami, brez pomoči, skrbeli za svojca, je to nemogoče, ker sami tega ne zmorejo, pa naj si to še tako želijo in se trudijo, ker gre za praktično troizmensko delo.
Je to zelo zahtevno delo?
Vsak, ki se loti nege nepokretnega bolnika zelo hitro ugotovi, da je to zelo zahtevno delo, ki sa ga je treba naučiti. Svojci pogosto povedo, kako spretne so negovalke in se kaj hitro naučijo prijemov, ki jim delo olajšajo.
Zato ocenjujete, da je pilotni projekt Most nadgradnja sedanjim oblikam pomoči?
Drži. Ne razumem ga kot noviteto, ampak kot nadgradnjo in praktično širitev nege na domu, kot jo poznamo sedaj. Pri tem je pomembna kadrovska okrepitev in tudi uvajanje novih služb, ki jih do sedaj na terenu nismo imeli. Tu je potrebno izpostaviti fizioterapijo, delovno terapijo, kineziologijo, ki so storitve, s katerimi mi rehabilitiramo starostnike in jim lahko celo vračamo del samostojnosti oziroma preprečujemo, da bi postali nepokretni oziroma to stanje pomaknemo nekam v prihodnost. Za svojce in za starostnika je izredno pomembno, da je samostojen, saj je življenje, če sam poskrbiš za sebe ali pa ob tem potrebuješ neko minimalno pomoč, kvalitetnejše. To je še pravo, vredno življenje in je lepo.
Omenjate pa tudi to, da je skrb za starejšega pomembna za celotno družino tudi takrat, ko umre, ker zna to delovati spokojno za vse. Je to povezano z današnjim tabujem smrti?
Za svojce, ki so poskrbeli za domačega, je normalen tudi prehod v smrt. S tem, ko negujemo svojca in smo z njim in okrog njega, vemo, da smo naredili vse, kar smo lahko. Bolniki so ob tem seveda zadovoljni in tudi ko se njihovo življenje izteče, vidimo, da ta prihajajoči konec sprejemajo kot nekaj naravnega. Kar v resnici tudi je. Smrt in umiranje sta v sodobnem času postala tabu in ju poskušamo poriniti nekam v kot, skriti za zaveso, tako da ju nihče ne bi videl. Osebno mislim, da je to zelo narobe. V bistvu je takšno razmišljanje pogosto tudi vzrok za depresije zaradi žalovanja, ki jih z nekim drugim pogledom na smrt ne bi bilo. Toda življenje se vedno zaključi s smrtjo. Zato je pomembno, da človeku zagotovimo dostojno življenje in dostojno smrt.
