Zagovornik samemu sebi

»V zvezi s preselitvijo družine Strojan iz Dečje vasi ni mogoče potrditi neenakega obravnavanja zaradi etnične pripadnosti.« »Bivalne razmere v Nastanitvenem centru v Postojni niso bile slabše, kot jih je imela družina Strojan v Ambrusu.« »Če je bilo območje Dečje vasi in Ambrusa res zaprto za vse osebe in ni bilo glede prepovedi dostopa nobenih izjem, potem ni mogoče govoriti o diskriminaciji ... zato preprečitev vrnitve nekaterim članom družine v Dečjo vas ne pomeni diskriminacije zaradi etnične pripadnosti.« Tako se glasijo tri ugotovitve, ki jih po dveh letih in dveh mesecih od prejema pobude, v posmeh vsem, ki so opozarjali na kršitve človekovih pravic, sporoča zagovornik načela enakosti.

Institut zagovornika načela enakosti smo v Sloveniji uvedli pred petimi leti z zakonom o uresničevanju načela enakega obravnavanja. Zakon je bil sprejet zaradi dokončne uskladitve s pravnim redom EU, predvsem z direktivo o uresničevanju načela enakega obravnavanja oseb glede na rasno in etnično poreklo. Ta med drugim določa, da morajo države članice ustanoviti telo za pospeševanje enakega obravnavanja vseh oseb, ki bo ponudilo neodvisno pomoč žrtvam diskriminacije, vodilo neodvisno obravnavo ob domnevni kršitvi diskriminacije ter dajalo mnenja in priporočila. Na podlagi pridobljenih podatkov zagovornik izdela pisno mnenje, s katerim seznani kršitelja, in mu priporoči, kako naj odpravi nepravilnosti. Če te ne bodo odpravljene v skladu s priporočilom, o tem obvesti pristojni inšpektorat. Če tudi ta oceni, da je šlo za diskriminacijo, je dolžan uvesti postopek zaradi prekrška pri pristojnem organu. Zagovornik nima drugih pooblastil in sam ni prekrškovni organ.

 

Že pri sprejemanju zakona pred petimi leti so kritiki opozarjali, da ne potrebujemo takšnega instituta, ki bo podvajal delo varuha človekovih pravic, vendar brez njegovih pristojnosti. Prav varuh je posebno dvomil o neodvisnosti zagovornika, saj ga imenuje vlada in deluje v okviru vladnega urada. Kljub temu je prevladalo mnenje, da direktiva izrecno ne zahteva neodvisnosti, ampak mora biti neodvisno zagotavljanje pomoči, neodvisni pregledi, neodvisna priprava poročil, skratka neodvisno delovanje. Tudi sprememba zakona pred dvema letoma položaja zagovornika ni spremenila, saj je povsem obšla varuhova opozorila in določila le, da deluje samostojno, nepristransko in neodvisno od navodil predstojnika urada ali vlade. Vendar je njegova razrešitev še vedno v rokah vlade. Po mnenju varuha te spremembe niso zadostne in ne zagotavljajo potrebne neodvisnosti. Predvsem je v zadnjem poročilu varuh opozoril na sistemsko neučinkovitost dozdajšnjih mehanizmov za varstvo pred diskriminacijo.

 

Prav navedeno mnenje zagovornika načela enakosti ob postopanju oblasti pri preselitvi družine Strojan potrjuje varuhove ugotovitve. Izdelava mnenja dve leti in dva meseca po vloženi pobudi ne more biti v pomoč žrtvam diskriminacije. Izkazana neučinkovitost zagovornika odpira tudi vprašanje njegove odvisnosti od vlade in drugih organov izvršilne oblasti. Mnenje, ki se v celoti opira na poročila državnih organov, jih v ničemer ne problematizira, v zagovor ravnanja prisilnih organov se zateka v absurdno argumentacijo, pač ne more biti objektivno. Do drugega mnenja se sploh ne opredeljuje - spomnimo samo na kršitve, ki jih je navajal varuh človekovih pravic in komisar Sveta Evrope za človekove pravice - zamenjuje vzroke in posledice in ocenjuje namene namesto dejstev. Dovolj razlogov za temeljito prevetritev instituta.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela