Tiskane izdaje
Politika in pravosodje sta v zadnjih dneh po tem, ko je državni zbor novembra zavrnil kandidaturo mariborskega višjega sodnika Aleksanda Karakaša, znanega iz postopkov proti nekdanjemu mariborskemu županu Francu Kanglerju, za vrhovnega sodnika, vzpostavila nevarna razmerja. Tako meni predsednik sodnega sveta Marko Novak, dekan novogoriške evropske pravne fakultete, ki je po tem, ko je kritiziral odločitev politike, kmalu doživel medijsko obuditev zgodbe iz leta 2012. Iz nje izhaja, da mu je profesor na ljubljanski pravni fakulteti Aleš Novak očital plagiatorstvo, saj v delu Pravna argumentacija v praksi menda ni korektno navedel virov.
Ker je bil Marko Novak v tistem času član sveta nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS), je o tem, kot nam je pojasnil, takoj obvestil agencijo, vendar ta v njegovem ravnanju ni prepoznala ničesar spornega. Tudi kot član sodnega sveta je druge člane prav tako obvestil z domnevnimi očitki, vendar se ti z njimi niso pretirano obremenjevali. Marko Novak pravi, da je pred štirimi leti res šlo za nekakšno rivalstvo oziroma petelinji boj med takrat konkurenčnima fakultetama - ljubljansko in novogoriško pravno fakulteto -, vendar da zdaj ti povsem zgledno sodelujeta.
Sodni svet je o ponovljenih očitkih na račun Marka Novaka razpravljal pred kratkim in pojasnil, da je sedanji predsednik sodnega sveta njegove »tedanje člane že leta 2012 seznanil z očitki o plagiatorstvu in podal razumno pojasnilo. Ker ni nobenih novih okoliščin, zgolj ponovno poročanje medijev o zadevi, ne more vplivati na položaj prof. dr. Marka Novaka v sodnem svetu.«
Zakaj je torej po štirih letih zgodba spet izbruhnila na dan? Aleš Novak tokrat naj ne bi imel ničesar z njo, je dejal Marko Novak. Aleš Novak mu je celo dejal, pojasnjuje Marko Novak, da mora pobudnike tokratne akcije iskati drugje. »V medijih?« se sprašuje naš sogovornik. Zato, ker jih je okrcal, da ne prepoznajo teže dogodka, ki se je zgodil ob zavrnitvi Karakaševe kandidature?
Marko Novak v to ne verjame. Meni, da se pravzaprav začenja zgodba, ki presega okvir očitkov na njegov račun, in da bi nas to moralo skrbeti.
Več o kadrovanju v državnem zboru preberite TUKAJ.
***
Predstavitev nasprotnih dejstev: Plagiat predsednika sodnega sveta
V zapisu pod naslovom Nevarna razmerja je z obilico relativiziranja predstavljena zgodba o plagiatu, ki ga je v svoji knjigi zagrešil Marko Novak, predsednik Sodnega sveta. Ker celoten zapis pušča vtis, da je Marko Novak za svoje ravnanje dobil »blagoslov« kar dveh institucij, Agencije za kakovost v visokem šolstvu in Sodnega sveta, bi želel korektno predstaviti vsebino mojih očitkov, ne da bi se želel spraševati o razlogih, da je zgodba po štirih letih znova aktualna, saj na njeno resničnost to ne vpliva.
Svoje trditve o plagiatu sem podkrepil z dokazi, ki si jih lahko na spletu vsakdo ogleda in se o utemeljenosti mojih očitkov prepriča sam. Spoznanja Eveline Feteris, ki si jih je Marko Novak prilastil, niso splošno sprejeta in jih boste v takšni obliki našli samo v njenem delu, ki ga je Marko Novak v svoji knjigi - in za povrh še brez kakršnekoli ustrezne navedbe vira - zgolj prevedel. O tem, da je plagiat nesporno kršitev akademske etike, ne more biti dvoma. Je tudi kršitev obče etike, saj plagiator krade (ko si prilasti tuje delo) in goljufa (ko skuša druge prepričati, da je do teh spoznanj prišel sam). Takšno ravnanje ne sodi v akademski prostor. Prav tako ne oseba, ki takšno ravnanje stori. Če bi enako dejanje storil študent, bi tvegal konec svoje akademske poti na univerzi. Očitno so vatli za člane akademske srenje, pa tudi za predsednika Sodnega sveta, drugačni.
Tisti , ki so me po objavi mojega zapisa pred štirimi leti podprli, so to storili javno ter z imenom in priimkom. Trditve Marka Novaka, da so ga številne institucije v tem »sporu« podprle, lahko prepričajo le najbolj naivne. Gre zgolj za nedokazane trditve človeka, za katerega se je izkazalo, da ni kdo ve kako tenkočuten, ko gre za etična vprašanja. A pomisleke o resničnosti teh navedb je mogoče hitro odpraviti. Če kdorkoli na Agenciji za kakovost (sic!) v visokem šolstvu ali v Sodnem svetu v resnici meni, da v ravnanju Marka Novaka ni nič, kar bi bilo sporno, lahko to v svojem imenu pove sam (in to brez pravniškega izmotavanja, da ni novih okoliščin, ki bi zahtevale ponovno odločanje). Do takrat pa ostane le izvirno besedilo ugledne tuje avtorice in plagiat Marka Novaka.
Aleš Novak
