Zakaj je sečoveljska sol sladka in bela?

Pa še to: sečoveljska sol ima vsaj toliko, če ne še več mineralov, kot slovita himalajska sol.

Objavljeno
05. oktober 2012 19.52
imo_SECOVELJSKE SOLINE
Boris Šuligoj, Koper
Boris Šuligoj, Koper

Sečovlje - Sečoveljska sol je edina morska sol v Evropi sladka in bela in je ni treba dodatno beliti z barvili, je bilo mogoče slišati na prvem mednarodnem znanstvenem sestanku o solinah kot znanstevno-raziskovalnem in izobraževalnem bazenu. Udeležilo se ga je 50 razsikovalcev iz Slovenije, Italije in Hrvaške.

»Zamisel o tem sestanku se je porodila na Morski biološki postaji Piran, Nacionalnega inštituta za biologijo, ko smo ugotovili, da soline niso več samo tarča ornitologov in botanikov, ampak zelo širokega spektra najrazličnejših znanstvenikov in strokovnjakov.  Vsi biologi, kemiki, geologi, balneologi, geografi, zgodovinarji, mikrobiologi, itd. so v solinah našli svojo raziskovalno bazo,« je poudaril biolog dr. Lovrenc Lipej.

Soline so zaradi svoje ohranjenosti vse bolj čislan raziskovalni laboratorij za nadvse različne znanstvene profile, zato je prav, da pridobijo priložnost za izmenjavo odkritij in posredovanje znanja javnosti, da to znanje s pridom uporabi.

Soline niso samo bogata naravna in kulturna dediščina, ampak tudi raziskovalno okolje. Znanstveniki so med drugim pojasnili, da ima sečoveljska sol vsaj toliko, če ne še več mineralov, kot slovita himalajska sol.

Sladkost soli zagotavlja petola

Poglavitne zasluge za sol nenavadnih lastnosti pa ima posebno gojena podlaga - petola, kakršne nimajo v nobenih solinah na svetu. Prav zaradi petole, v kateri so posebni mikroorganizmi, je ta sol sladka in bogata mineralov. Zaradi petole je ta sol tako bela in je ni treba dodatno barvati z belili.

Ob znanstvenem srečanju je bilo še enkrat slišati za pobudo, da bi morala Slovenija čim prej poskrbeti za kandidiranje Sečoveljskih solin (najverjetneje skupaj s še katerimi iz sosednjih držav) za njihov vpis na seznam Unescove svetovne dediščine.

Solin s tako petolo in s 700-let starim tradicionalnim pobiranjem soli, ni nikjer v Evropi. Znanstveni sestanek je potrdil tudi ugotovitve posameznikov, da so pri varovanju kulturne krajine premalo pozornosti posvetili določenim področjem. Konkretno: pogojem za uspevanje slanoljubnih rastlin.