Zakaj je sporazum s Hrvaško dober?

Arbitražni sporazum o načinu reševanja problema meje med Slovenijo in Hrvaško je resda usklajen, a težave se šele začenjajo. Napoveduje jih že namera Zagreba o enostranski izjavi, ki naj bi jo »sponzorirale« ZDA in Švedska in v kateri je Zagreb zapisal, da »ničesar v tem sporazumu ni mogoče razumeti kot privolitev Hrvaške v zahtevo Slovenije po teritorialnem stiku z odprtim morjem«. Švedsko pričevanje bi popolnoma relativiziralo ključno določilo (člena 3b), po katerem je ena od nalog arbitražnega sodišča določiti »stik Slovenije z odprtim morjem«, zato je hrvaška napoved izjave s podpisom predsedujoče članice, ki je sicer priča celotnemu sporazumu, nemudoma sprožila ostro reakcijo Boruta Pahorja, saj je zagrozil, da v tem primeru sporazuma o arbitraži sploh ne bo podpisal.

Svarilo premierja, prej namenjeno Stockholmu kot Zagrebu, bo učinkovalo, saj ni pričakovati, da bi Švedska ukrepala v nasprotju z interesi članice skupnosti, še manj pa, da bi šef vlade Fredrik Reinfeldt tvegal zastoj v dogovarjanju o načinu urejevanja mejnega vprašanja, ali morda celo novo blokado hrvaških pristopnih pogajanj. Izjava, ki jo Jadranka Kosor lahko poda pri ratifikaciji arbitražnega sporazuma v saboru, bi bila torej kvečjemu namenjena domači rabi, skratka prepričevanju političnih nasprotnikov.

 

A težave se kopičijo, ne le na Hrvaškem, temveč tudi v Sloveniji. Za opozicijo, ki je kritizirala že prejšnjo inačico sporazuma, so še manj sprejemljive najnovejše spremembe. Predvsem pri časovnici, kjer je iz stavka, da si bo »sodišče prizadevalo sodbo izdati brez odlašanja, vendar ne kasneje kot v treh letih od ustanovitve«, črtana prav omemba triletnega roka. Pahor »z vso odgovornostjo« zatrjuje, da je koncesija »za samo rešitev meje irelevantna«. Hrvaška je pač »vztrajala, da nekaj mora biti spremenjeno«, sicer bi bilo videti, kot da je »ultimativno postavljena pred drugi predlog Ollija Rehna«, ki je temelj arbitražnega sporazuma, časovnica pa se je Pahorju zdela »najmanj pomemben del besedila, kjer lahko naredimo koncesijo«.

 

Žrtvovanje triletnega roka pa ni edina razlika, če sledimo inačicam sporazuma, ki so se pojavile v medijih. Zaključni 11. člen sporazuma določa, da se bodo »vsi procesni roki, ki jih omenja sporazum, pričeli uveljavljati od datuma podpisa pogodbe o pristopu Hrvaške k EU«, kar pomeni dodatno odlaganje postopka arbitraže. Naša južna soseda bo tehnični del pogajanj v najboljšem primeru zaključila v prvi polovici leta 2010, kot je pred časom napovedal komisar Rehn, oktobrsko poročilo o napredku Hrvaške pa je še bolj previdno, saj predvideva, da bi se proces končal »v letu 2010«. Podpis bo sledil šele nekaj mesecev kasneje, ko bodo pravno pregledane vse jezikovne inačice pristopne pogodbe. In šele tedaj se bo - očitno - lahko pričel arbitražni postopek.

 

Objava arbitražnega sporazuma v hrvaških medijih je še podkrepila kritike slovenske opozicije, ki ni zgolj napovedala, da dokumenta ne bo podprla, temveč tudi zarožljala z interpelacijami in celo z referendumom. To pa bi prav gotovo dodatno zapletlo uresničevanje dogovora, ki ga po premierjevem zatrdilu »ne bi videli niti v sanjah, če se Hrvaška ne bi pogajala o vstopu v EU, zdaj pa ga imamo na papirju«. V nasprotju z opozicijo Pahor sporazum s Hrvaško ocenjuje kot »zelo dobrega«, kar naj bi dokazoval prav hrvaški manever z enostransko izjavo. Sploh pa je novi načrt reševanja problema meje tudi edini doslej, ki sta ga sosedi zmogli uskladiti po rajnkem dogovoru Drnovšek-Račan.