Tiskane izdaje
Pred uvozom na dvorišče na Njegoševi ulici v Ljubljani se je vila kolona vozil s polnimi prtljažniki vreč in škatel. Na dvorišče so z darovi v obeh rokah, na kolesih in peš, prihajali ljudje vseh starosti: študenti, mlade družine, očki, ki so za roke držali svoje malčke, nosečnice in mame z majhnimi otroki – teh je bilo največ –, gospe in gospodje srednjih let in starostniki. Prostovoljci so jih usmerjali v eno od skladišč, v katerih so se kopičili vse višji kupi humanitarne pomoči.
»Zakaj pomagam? Zato, ker je to človeško! Ker si predstavljam, kako je, če greš od doma brez vsega, sploh ko imaš majhne otroke,« je povedala svetlolasa Jasmina z dojenčkom v lupinici na zadnjem sedežu avtomobila. Pripeljala je oblačila, brisače, nekaj potrebščin za dojenčke in polnilce za mobilnike – »uporabne stvari«. Luka je s sinkom prinesel vrečko z oblačili in obutvijo. »Na internetu sem videl, da se zbira pomoč, in sva nekaj prinesla.« Sina zelo zanima, kaj se dogaja v Siriji, on pa mu to poskuša razložiti po najboljših močeh. »Povedal sem mu, da ljudje bežijo pred vojno in da so na grški otok prišli brez vsega. V Siriji sem bil pred leti, ko še ni bilo vojne. Sinu sem povedal, da so tam zelo prijazni ljudje. Dali so mi vse, kar so mi lahko, in če zmoremo tudi mi zanje kaj narediti, je to res malenkost.«
Komu zvoni? Vsem nam
Elizabeta z desetmesečno hčerko v naročju je z možem, prav s tistim pilotom Adrie Airways, ki je naslednji dan pilotiral letalo na Lezbos, pripeljala plenice, vložke, zobne ščetke in druge higienske pripomočke, ki jih je – v nasprotju z oblačili – primanjkovalo med zbiranjem pomoči. »Če so ljudje v stiski, se mi zdi normalno pomagati. To, kar se dogaja v Siriji, je katastrofa, Evropa pa jo dopušča. Lahko bi izglasovali embargo na prepoved uvoza orožja, pa ga nismo, kar pomeni, da tudi mi nosimo del odgovornosti za tamkajšnje dogodke.«
Brez pomisleka prikima, da je beguncem pripravljena pomagati tudi, ko bodo prišli v Slovenijo. »Grozno je, da naša država ni pripravljena pomagati bolj. To je tudi naš problem. Kakor je rekel Hemingway: Komu zvoni? Zvoni tebi. Najprej bi morali na evropski ravni narediti program, kako ravnati z begunci, potem pa še vsaka država posebej. Če bi bila volja, bi se tudi to lahko uredilo,« je vrelo iz mlade mame.
Enako razmišljata gospe Milica in Savina. Prva, nekoliko mlajša, je drugi, ki si pri hoji pomaga z berglami, pomagala do skladišča prinesti vrečki z jakno, bluzami, spalnimi srajcami in športnimi copati. Sama je pomoč prinesla že tretjič, tokrat nekaj svojih oblačil in športne copate ter pakete, ki ji jih je predala sestra, ki zaradi službe ni mogla priti sama. »Kako je mogoče, da se tako tragični dogodki vedno znova ponavljajo? Kaj je z našimi vrednotami? Kje je mednarodna skupnost, ki bi intervenirala? Za to je kriva svetovna politika, s humanitarno pomočjo le blažimo posledice,« meni Milica. Sama nima begunskih izkušenj, saj je bila rojena po vojni, Savina pa se še živo spominja, kako je morala bežati pred nemškim okupatorjem.
Edina zdravnika v Molyvosu
Tako je bilo v četrtek dopoldne, ko so se odštevale zadnje ure dvodnevnega zbiranja pomoči za begunce na Lezbosu. Koordiniralo ga je humanitarno društvo ADRA Slovenija, sprožila pa sta ga Jure Poglajen in David Zorko, Slovenca, ki sta na grški otok v bližini Turčije pred 14 dnevi odšla kot turista, postala pa prostovoljca, ki sta dan in noč pomagala beguncem iz Sirije, Afganistana, Iraka, Somalije in še od kod. Jure je v telefonskem pogovoru povedal, da sta z Davidom počitnice na Lezbosu rezervirala dva meseca vnaprej, za otok pa sta se odločila povsem naključno. Ko sta v medijih začela spremljati begunsko krizo na njem, sta se odločila, da bosta tem ljudem še sama aktivno pomagala. Sprva sta si za to nameravala vzeti nekaj ur na dan, a sta kmalu po prihodu v Molyvos, kamor vsak dan z barkačami iz Turčije prispe nekaj sto beguncev, ugotovila, da to ne bo dovolj. Prihajajo na ves otok, vendar jih je v tem mestecu morda največ. Lokalni prebivalci in prostovoljci so na tamkajšnji avtobusni postaji uredili začasni kamp – drugi je ob pristanišču –, od koder se begunci peš ali z avtobusi podajo do glavnega mesta na otoku, kjer dobijo dokumente za nadaljnje potovanje.
V Molyvosu so razmere bistveno boljše kot v Mitiliniju, vendar v njem ni ne lokalnih oblasti ne Rdečega križa, predstavnikov UNHCR, Zdravnikov brez meja. Prostovoljci, ki so večinoma prišli iz drugih držav, tudi iz oddaljene Avstralije in z Nove Zelandije, jih preskrbijo s hrano, pijačo, zdravili in drugimi pripomočki, z donacijami iz tujine, ki po Juretovih besedah prihajajo vsak dan.
Z Davidom sta kot »najboljša približka« zdravnika, saj drugih ni – Jure je zobozdravnik, David pa veterinar – begunce zdravstveno oskrbela. »Večina brodolomcev je prehlajenih, kronično utrujenih, v šoku in z opeklinami od sonca. Med njimi pa so tudi kronični bolniki, denimo otrok, ki je prestal operacijo na odprtem srcu,« pripoveduje Jure. Po potrebi pa sta z Davidom prijela tudi za kuhalnico in razdeljevala hrano. »Vseskozi potrebujejo pomoč. Zadnji teden sva bili z njimi do polnoči ali še dlje.« Temačnih zgodb, zakaj so zapustili domove, je toliko, kolikor je beguncev. »Ljudje pa so vseh skupin, ne le mladi moški, ki so strahopetno zapustili svoje družine, kakor mislijo nekateri,« poudari. »Ti ljudje doma enostavno ne morejo preživeti. Rešujejo si golo življenje.«
Ker se jima pomoč, ki sta jo dala beguncem, ni zdela dovolj, sta prek skupine na facebooku Help refugees in Molyvos, ki so jo organizirali domačini in prostovoljci, dobila podatke, kaj begunci še potrebujejo. Stopila sta v stik s slovenskim veleposlaništvom v Atenah in to ju je povezalo z Adro Slovenija, nato sta s pozivom po pomoči na družbenih omrežjih sprožila val zbiranj humanitarne pomoči po vsej Sloveniji. Poleg Ljubljane so jo zbirali v Mariboru, Hrastniku, Trbovljah, Zagorju, Škofji Loki, Postojni in Juretovih domačih Brežicah, od koder so v četrtek pripeljali poln kombi kartonastih škatel z že razvrščenimi izdelki.
Deset ton pomoči
Ob našem obisku ljubljanskega sedeža Adre Slovenija je dve toni in pol najnujnejših stvari v škatlah z angleškimi napisi o njihovi vsebini že čakalo, da jih pobere vojaški kamion in jih odpelje na brniško letališče, s katerega je letalo Adrie Airways dan zatem še zadnjič v sezoni poletelo po turiste na Lezbos. Tokrat se proti otoku ni odpravilo z novimi počitnikarji, temveč s paketi pomoči, ki kot že večkrat poprej dokazujejo, da prebivalci Slovenije premorejo neizmerne količine sočutja do ljudi v stiski.
Oblačila, obutev, spalne vreče, šotori, ponjave, odeje, nahrbtniki, potovalke, higienski pripomočki in številne druge stvari – med njimi so bili tudi otroški vozički, bergle, otroške banjice ter veliko igrač – so prihajali tudi po koncu zbiralne akcije. Izdelki so bili lepo ohranjeni, zloženi, zlikani, številni še z etiketo iz trgovine. Preden so na centralno zbirališče na ljubljanskem sedežu humanitarnega društva Adra Slovenija pomoč pripeljali vsi kombiji iz drugih zbirnih mest po državi, se je na njem po besedah Jureta nabralo sedem ton in pol pomoči, od tega 300 kilogramov poletnih oblačil in oblačil za otroke, 100 kilogramov čevljev, 700 kilogramov šotorov, spalnih vreč, nekaj energijskih ploščic, zdravil in več kot tona higienskega materiala. »Največ je oblačil. Še vedno pa premalo higienskih pripomočkov in šotorov,« je povedala prostovoljka Anamarija. Oprema je v vrečkah čakala, da jo prostovoljci prepakirajo v škatle, ki jih bodo kmalu poslali beguncem v Beograd. »Pričakujemo pa tudi naval beguncev v Slovenijo, zato bomo verjetno začeli počasi zbirati tudi stvari za tu,« je dodala.
Jure in David sta se včeraj vrnila z Lezbosa, vendar bosta še naprej sodelovala z Adro Slovenija. »V dveh tednih sva nabrala precej izkušenj. Veva, kako ravnati z begunci, kakšne navade imajo Sirci, Afganistanci, Somalci. To znanje bi bilo koristno uporabiti tudi doma, če bo treba.« Jure upa, da se je vlada Mira Cerarja kaj naučila iz grških, makedonskih, srbskih in madžarskih izkušenj. »Beguncev ne moreš ustaviti z bodečo žico, gradnjo zidu, s solzivcem, ampak jih je treba lepo sprejeti, oskrbeti in jim pustiti, da gredo naprej, če si to želijo. Vsi ljudje smo enakopravni.« Ocene, da je v Sloveniji pričakovati okoli tisoč beguncev, pa označuje za smešne. »Toliko jih bo morda prišlo na dan.«
