Zakaj zobozdravnike boli glava

Z novim plačnim sistemom so se stomatologom plače zvišale za tri odstotke, medtem ko je v bolnišnicah v povprečju prišlo do 20-odstotnega, v zdravstvenih domovih pa do 16,7- odstotnega povišanja plač ...

Objavljeno
21. september 2009 21.45
Diana Zajec
Diana Zajec
Diana Zajec
»Zobozdravniki da bodo stavkali? Ta je pa dobra! Oni se pa res nimajo zaradi česa pritoževati ...« Šele nekaj dni je minilo od odločitve predstavnikov slovenskega zobozdravništva z raznih koncev Slovenije, ki so se minuli petek zbrali na ljubljanskem gradu, da bi presodili, ali naj svojo nejevoljo zaradi dogajanja v preteklosti in skrb zavoljo načrtovanega omejevanja strokovnega razvoja, krčenja storitev in s tem tudi pravic zavarovancev v prihodnosti izrazijo z opozorilno stavko ali ne. Odločitev za takšno obliko »državljanske neposlušnosti« je bila v naboru mogočih ukrepov še najmilejša izbira. A že zdaj se pospešeno vrstijo mnenja, podobna tristavčni uverturi h komentarju. Pravzaprav je res na mestu vprašanje: »Zakaj neki se zobozdravniki, ki so v sistemu zdravstvenega varstva veliko bolje umeščeni kot njihovi pacienti, zdaj 'mečejo na zobe'?«

 

Razlogov za to je veliko. In niso od danes. Zobozdravniki so se vedno počutili nekako potisnjene ob rob. Tudi pod okriljem sindikata zdravnikov in zobozdravnikov Fides nekako niso več občutili osnovnega zavezništva, ki naj bi ga bili deležni v pogajanjih z državo ali s plačnikom, čeprav kot manjšina. Zobozdravniki namreč sestavljajo približno četrtino zdravništva, njihov glas pa je bil doslej (u)slišan približno toliko kot glas vpijočega v puščavi. Za ilustracijo: z novim plačnim sistemom so se stomatologom plače zvišale za tri odstotke, medtem ko je v bolnišnicah v povprečju prišlo do 20-odstotnega, v zdravstvenih domovih pa do 16,7- odstotnega povišanja plač ...

 

Pa to ni bil (edini) razlog za ustanovitev zobozdravniškega sindikata Dens, pobudnika zdajšnjih aktivnosti, ki bo čez slaba dva meseca uradno pridobil status reprezentativnosti, s tem pa tudi suverene pogajalske iztočnice v prizadevanju za izboljšanje zobozdravstvene realnosti na Slovenskem. Z njo, resnici na ljubo, ni zadovoljen prav nihče.

 

Pomislimo samo, kako nas začne boleti glava (ne le zobje), ko vidimo, kolikšen delež družinskega proračuna (ki ga je nemalokrat treba najprej privarčevati, tudi če bi bilo ukrepanje potrebno takoj) zahteva nujno saniranje problemov z zobmi. Je kaj nenavadnega, če se ljudje jezijo nad zobozdravstvom, ki tako globoko posega v njihov žep? Ravno zaradi tega se s pojasnjevanjem po njihovi oceni pravih razlogov za takšno stanje zobozdravniki pospešeno trudijo že poldrugo leto - in poudarjajo, da nabor pravic določa plačnik, zaradi katerega da se je danes zobozdravstveno varstvo znašlo na prelomnici, ki utegne (p)ostati nepopravljiva.

 

V zadnjega pol leta sta se »zgodili« dve veliki zborovanji zobozdravnikov - ti imajo finančnega nareka, ki jih tako izrazito omejuje pri strokovnem delu, dovolj. Ujeti so namreč v standardih, ki so bili nazadnje revidirani pred četrt stoletja; pacienti po novem dobivajo za zdrav(ljen)je zob (na podlagi zavarovanja, ki si ga plačujejo vse življenje) v povprečju le še 42,50 evra na leto (eno amalgamsko plombo in en pregled).

 

Opozorilna stavka, ki se bo po zdajšnjih napovedih zgodila 1. oktobra, to možnost zavrača, na vseh ravneh. Plačevanje na podlagi glavarine ne bi povzročilo nič drugega kot razpad javnega zobozdravstvenega sistema, so prepričani zobozdravniki, ki sicer ne nasprotujejo rešitvi, po kateri bi denar tudi v tej stroki »sledil« pacientu. Zahtevajo pa, naj odgovorni najprej postavijo osnove za to, z oblikovanjem mreže in normativov.

 

A kaj, ko se pri nas reševanje problemov že pregovorno začenja na napačnem koncu.


Iz torkove tiskane izdaje Dela