Zakon o dolgotrajni oskrbi spet na stranskem tiru

Ljubljana – V Sloveniji bo do leta 2020 dolgotrajno oskrbo potrebovalo 60.000 ljudi, z leti pa se bo ta številka še povečevala. Ker je priprava zakona, ki bi celovito uredil to področje in razbremenil uporabnike, spet zastala, je Zveza društev upokojencev Slovenije (Zdus) za danes sklicala sejo matičnega odbora parlamenta.

Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve vedo, da je področje dolgotrajne oskrbe nujno treba zakonsko urediti, vendar, pravijo, je za to veliko ovir. »Eden ključnih problemov je prenos sredstev iz sedanjih virov, ki se namenjajo dolgotrajni oskrbi, to so sredstva zdravstvene in pokojninske blagajne, denar državnega in lokalnih proračunov ter določitev pristojnosti.«

Skupaj je to 470 milijonov evrov, od tega je 350 milijonov javnega in malo več kot 120 milijonov zasebnega denarja. Druga težava je, da denarja ni dovolj in da je treba njegov vir zagotoviti s konsenzom, kaj sodi v zdravstveno, kaj v socialno oskrbo in kaj je dolžnost občin. »Za vzpostavitev kakovostnega, dostopnega sistema, temelječega na integriranih storitvah v skupnosti, bi na leto potrebovali dodatnih 90 do 110 milijonov evrov,« so izračunali.

Ključna pomanjkljivost sedanjega sistema je, da javna sredstva stagnirajo, zasebna pa se zelo hitro povečujejo, kar pomeni za tistega, ki potrebuje dolgotrajno oskrbo, zelo veliko obremenitev, pravi Dominkuš. Treba je torej poiskati nov vir financiranja, da bi zmanjšali pritisk na plačila uporabnikov.

»Predlagali smo, da bi ta novi vir iskali skupaj z zdravstvom in o tem se je treba uskladiti. Možnost je, da bi uvedli dodatni del plačila znotraj sedanjega prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Drugi predlog je zavarovanje z novo dajatvijo v zdravstveni reformi,« razlaga Dominkuš.

Čeprav bi moral biti po napovedih osnutek zakona o dolgotrajni oskrbi ta mesec v javni razpravi, prihodnji pa na vladi in v parlamentu, se to ne bo zgodilo. »Hkrati s pripravo tega zakona se je zgodila analiza izdatkov zdravstvenega sistema, tudi izdatkov za dolgotrajno oskrbo,« pojasnjuje Dominkuš. Ta naj bi bila končana ta mesec, kdaj bodo dosegli konsenz z ministrstvom za zdravje in končali predlog zakona, pa za zdaj še ne upa napovedati.

Zakon je nujnost

Po mnenju Martina Totha, snovalca prvega predloga zakona, ki je bil pripravljen že leta 2002, je ureditev take pomoči nujna, za združevanje z zdravstvom pa ni nikakršne podlage: »Zdravstveno zavarovanje je namenjeno krepitvi, ohranitvi in povrnitvi zdravja, medtem ko je dolgotrajna oskrba za ljudi, ki so pri opravljanju dnevnih življenjskih aktivnosti odvisni od pomoči drugih. Takšna je tudi opredelitev evropske komisije za življenjske in delovno-socialne razmere, ki natančno opredeljuje, da sta to dve popolnoma ločeni veji socialne varnosti.«

Le peščica evropskih držav to nima zakonsko urejeno, med njimi je Slovenija, opozarja. »Rešujemo banke, tajkune, ne pa tudi človeka, ki je vse svoje življenje vložil v napredek družbe, podjetja, družine. Na koncu, ko izgubi intelektualne in fizične sposobnosti, ga vržemo v jarek,« pravi Toth, ki zagovarja uvedbo posebnega zavarovanje za dolgotrajno oskrbo in meni, da bi jo bilo mogoče z racionalno ureditvijo organizirati ceneje.