Tiskane izdaje
Ljubljana – Otroci iz azilnega doma Vič, ki obiskujejo osnovno šolo Livada, morajo po zadnji šolski uri zapustiti šolo. Ker ministrstvo za notranje zadeve, ki plačuje njihova kosila, denar nakazuje azilnemu domu, ne pa šoli, se ne morejo igrati s sošolci in sodelovati pri popoldanskih dejavnostih.
Ravnatelj OŠ Livada Goran Popović je ministrstvo za izobraževanje večkrat opozoril, da morajo učenci iz azilnega doma zapustiti šolo takoj po zadnji uri. To pomeni, da v šoli preživijo manj časa, kot bi ga lahko in kot bi bilo zanje dobro. Da bo ironija še večja, je prav OŠ Livada tista šola, ki že vrsto let sodeluje v projektih za integracijo priseljenskih otrok. V njej so v tem času razvili številne programe in dejavnosti ter si nabrali številne izkušnje za delo z otroki iz neslovenskega okolja. In če so zaznali, da zadeve ne delujejo, so na to opozorili.
Še januarja 2014 je ravnatelj poudarjal, da država priseljenske problematike v šoli ne ureja ustrezno. Po begunski krizi pa so na ministrstvu za izobraževanje svoja prizadevanja za bolj učinkovito vključevanje otrok priseljencev okrepili in letos spomladi šolam, ki jih obiskujejo otroci priseljenci, denimo tudi uradno priporočili, naj pri delu z njimi uporabljajo dvostopenjski model vključevanja – prav tistega, ki so ga soustvarjali na šoli Livada.
Ravnatelj šole, ki sta jo ob začetku leta obiskala ministrica Maja Makovec Brenčič in premier Miro Cerar, zdaj pove, da se je v zadnjih dveh letih odnos pristojnega ministrstva do potreb šol, v katerih si prizadevajo za vključevanje priseljencev, bistveno spremenil. »Vprašajo nas za mnenje, poslušajo naše predloge,« pravi Goran Popović, ki z ravnateljem OŠ Koper Antonom Balohom od julija sodeluje tudi v projektu Izzivi medkulturnega sodelovanja. A pove tudi, da nič ne pomaga, če na šolah izvajajo kakovostne programe, če učenci ne morejo do njih.
Sproščeno druženje z vrstniki
V Evropski komisiji so prav te dni znova poudarili, kako pomembno je izobraževanje za integracijo mladih z migrantskim ozadjem, kot mu pravijo, ki so še naprej v slabšem položaju kot domače prebivalstvo. V letu 2015 so imeli višjo stopnjo zgodnjega opuščanja šolanja in nižjo stopnjo doseganja terciarne izobrazbe. Zaradi porasta števila beguncev in migrantov, ki prihajajo v EU, in med katerimi je okoli 30 odstotkov mlajših od 18 let, večina pa mlajših od 34 let, morajo države članice okrepiti svoja prizadevanja, pravijo v komisiji. Pozivajo članice, naj zagotovijo ustrezna finančna sredstva in visoko kakovost izobraževanja. »Izobraževanje je namreč izjemno močno orodje za spodbujanje vključevanja v družbo,« pravijo v komisiji.
Toda izobraževanje ni omejeno le na učne ure, za kakovostno integracijo je pomembna tudi socializacija. »Vsaka priložnost za druženje in vključevanje v dejavnosti je za otroke dobra in koristna,« meni psihologinja Mateja Štirn z Inštituta ISA, ki prav tako sodeluje v projektu Izzivi medkulturnega sodelovanja, v katerega je povezanih petnajst šol. »V projektu poudarjamo pomen prostočasnih počitniških dejavnosti. Vključevanje v jutranje varstvo in podaljšano bivanje daje otrokom iz azilnega doma priložnost, da so z drugimi otroki tudi v bolj sproščenem okolju; da se družijo z vrstniki. Eno je sedeti pri strukturiranem pouku, čisto nekaj drugega je biti vključen v dejavnost, ki ni tako strukturirana in vezana na jezik in pri kateri se lahko skozi igro izkažeš, tudi če ne znaš jezika ali ne obvladaš snovi.«
A še tako dobri nameni in projekti lahko obstanejo zaradi birokratskih ovir. Denar za kosila otrok gre iz ene vreče. Ministrstvo za notranje zadeve bi ga lahko – ob sprejemu ustreznih papirjev – nakazovalo bodisi neposredno šoli bodisi ministrstvu za izobraževanje. A tega ne počne, ampak ga nakazuje azilnemu domu.
Podobno se zapleta z učbeniki; otroci jih dobijo v azilnem domu, a ker se je že dogajalo, da so s svojimi družinami zapustili azilni dom, z njimi pa so šli tudi učbeniki, pristojni otrokom pogosto učbenikov ne kupijo takoj, ampak počakajo, da vidijo, kaj se bo zgodilo z družino. »Tako so lahko otroci brez učbenikov pri pouku tudi mesec dni. Bolje bi bilo, če bi jih dobili v šoli,« pravi Goran Popović. »In za otroke bi bilo bolje tudi, če bi več časa preživeli na šoli, med vrstniki, kot da tavajo popoldne po azilnem domu. Tam zanje naredijo, kar le morejo, toda dom poka po šivih. Ob mojih obiskih sem videl, da večino časa preživijo nekonstruktivno in da zanje ne skrbijo strokovnjaki. Pri nas na šoli bi lahko bili do 16.00 in zanje bi skrbeli učitelji, psihologi in specialni pedagogi. Samo zaradi kosila to ni mogoče. Ta plačuje država – ali ni vseeno, iz katerega žaklja gre denar in komu ga nakazujejo.«
Ministrstvo ne daje pojasnil
Na ministrstvu za izobraževanje zapleta ne komentirajo, saj pravijo, da je v pristojnosti ministrstva za notranje zadeve. Tam še preverjajo podatke in razmišljajo, kaj bodo odgovorili. Neuradno pa je mogoče razbrati, da po mnenju vlade problem ni tako pereč, saj otroci po azilnem domu menda ne tavajo, ampak zanje skrbijo humanitarne organizacije.
Humanitarci se s tem delno strinjajo: otroci ne tavajo, ampak je zanje relativno dobro poskrbljeno. V nekaterih primerih je zanje morda celo bolje, da so popoldne v azilnem domu, saj niso v vseh šolah enako pripravljeni na delo z otroki, ki ne znajo slovensko, in nekateri učitelji od njih preveč pričakujejo. V takih primerih je za otroke koristno, da jim pri domačih nalogah pomagajo predstavniki dobrodelnih organizacij, ki se jim lahko posvetijo ob pomoči prevajalcev za farsi in arabščino. Ker ob tem v šolah zaradi pomanjkanja sredstev skupine v podaljšanem bivanju združujejo, nad učenci pa bdijo vedno drugi učitelji, se morda res zdi smiselno, da otroci, ki potrebujejo veliko individualnega dela, po pouku odidejo v azilni dom. A to se samo zdi.
Kajti dobrodelne organizacijo letos res (še) lahko pomagajo otrokom v azilnem domu pri nalogah ali kako drugače skrbijo, da njihovo bivanje ni preveč turobno. A že prihodnje leto projekta, ki ga financira Unicef, izvajajo pa zaposleni na Slovenski filantropiji, morda ne bo več. Da otrokom letos pomagajo zaposleni in ne prostovoljci, je pomembna prednost, saj prostovoljci sicer lahko prav tako poskrbijo za otroke, a pridejo, ko imajo čas, denimo dvakrat na teden. Otrokom iz azilnega doma pa je treba pomagati iz dneva v dan. »Zakaj takih stvari ne moremo rešiti sistemsko, zakaj moramo humanitarne organizacije to početi,« se zato sprašuje Primož Jamšek iz Slovenske filantropije. Če bi po pouku kosilo pojedli v šoli, bi se lahko popoldne vključili v podaljšano bivanje, na voljo bi imeli tudi dodatno učno in strokovno pomoč, animatorji iz dobrodelnih organizacij in prevajalci pa bi jim lahko skupaj z učitelji pomagali popoldne in na šoli. »Še vedno so tukaj konci tedna in počitnice,« dodaja Jamšek. Ko so šole zaprte je pomoč humanitarcev zelo potrebna.
